0. Uvod
Po zadnji reprezentančni akciji in uspehu naše reprezentance, ni boljše motivacije vseh za igranje preostalih tekem v naši prvi ligi. Reprezentanca je napredovala. Praktično ni razlogov za kakršnakoli vprašanja, ali dileme. Vse kar je možno še dodatno storiti, izboljšati je tako, ali tako pot normalnega razvoja na kateri je odločilna vloga igralcev, pri izpolnjevanju zahtev na treningih in tekmah. Preprosto in na kratko povedano je pri trenerjih prisotno samo eno : izbrati najboljšo ekipo in v pripravi na tekmo realizirati vse potrebne naloge za končni cilj. Ta je lahko samo ustrezen rezultat.
Reprezentanci in selektorju Keku je to uspelo. Izziv je dan. Časa pa je tudi še dovolj, do naslednjega leta, da ne glede na vse težave (korona), klubski nogomet (klubi) ponovno pride do nivoja v evropskih tekmovanjih, ki bo presegel samo nastopanje v kvalifikacijah in hitre izpade, kar je v zadnjih obdobjih prisotno.
- Ocena posameznih tekem
- Bravo : Maribor 1 : 2 (1:2)
V času največje premoči Maribora, so povedli domačini. Maribor si takšnih prejetih golov res ne sme privoščiti za ohranjanje vodilne pozicije. Še huje je z obrambo Brava, čeprav je pri izenačujočem golu potrebno izpostaviti mojstrovino Perčića, seveda z opombo, da si ožja obramba ne sme dovoliti neoviranega sprejema podaje na prsi in potem še udarca na gol. Vse kar je bilo po tem strelu, pa je bila le prevelika panika in neodločnost tistih, ki so bili blizu žoge. Še bolj poguben in nesprejemljiv je bil za Bravo vodilni gol Maribora. Tudi v tem primeru je potrebno najprej izpostaviti Kolmaniča, ki je z leve strani poslal v sredino pravo podaja (z effejem), Mlakar pa je samo izkoristil slabo postavitev in skok Brekala ter zadel z glavo. Žoga je kljub vsemu predolgo potovala. Obrambni igralec pa mora biti v vsakem primeru postavljen bližje golu, kot pa napadalec.
Premoč Brava v 2. polčasu ni sporna. Toda Maribor je znal vse preprečiti oziroma domači niso imeli igralca, ki bi lahko dosegel gol.
Maribor strpno zbira točke. Trener Camoranesi pa s formacijo jasno dokazuje, kako se na najboljši način zapirajo vse nevarne poti do gola, čeprav za nekatere to ni gledljivo.
- Mura : Olimpija 0 : 1 (0:1)
Najboljša tekma tega kroga. V 1.polčasu s popolno dominacijo Olimpije, številnimi neizkoriščenimi priložnostmi oziroma odlični obrambami domačega vratarja. Olimpija je bila enostavno premočna, delovala dovolj dobro kot organizirano moštvo v vseh fazah igre. Muri je dopustila zelo malo. Zaslužila si je višje vodstvo že v 1.polčasu. Seveda je Mura poskusila v nadaljevanju vse, da bi izenačila. Toda v napadu nimajo rešitve. V zaključkih delujejo prepočasi, neprobojno in na postavljeno ter zanesljivo obrambo, kot je bila tokrat obramba Olimpije z novim igralcem, se ni dalo storiti ničesar.
Edino kar se lahko očita Olimpiji oziroma trenerju Skenderju so bile menjave. Vendar pa samo on ve, zakaj ni menjal povsem izmučenega Kvesića (ne podirati igre, kljub določeni nemoči, vendar potrebnim sposobnostim igralca).
Zaslužena zmaga. Doseženi gol enostaven trikot (Caimacov-Marin-Vombergar). Hitre podaje, vendar z mehkobo, še hitrejša in pravočasna gibanja vseh treh igralcev in žoga je morala pristati v mreži. Potreben in pravočasen gol, dovolj za vse tri točke, še kako pomembne za Olimpijo. Gol v pravem času,
- Koper : Gorica 1 : 1 (0:1)
Derbi, dveh nasprotnikov. Vse njihove medsebojne tekme imajo neko posebnost (npr. še iz 2.lige). Težko pa se bom zmotil, da je Koper brez razigranega Vršiča nekaj drugega. Manjka tisto zadnje, ali nevaren strel na gol, ali podaje v tekoči igri in pri standardnih situacijah. Gorica je spet pozitivno presenetila in tudi povedla. O 11-metrovki ne bi komentiral. Igralec je v izgubljenem položaju poskušal in tudi uspel. Ker pa se je že dogajalo (v času, ko sem bil trener v 1. 2. in 3.ligi ligi ter pokalnem tekmovanju na nivoju NZS) še kaj hujšega (in je skrbno zapisano-dokumentirano), naj bo to ocena drugih. Vprašanje je samo, kakšna bo ta ocena, če bo do nje sploh prišlo. Gorici bi zmaga veliko pomenila v borbi za boljšo pozicijo. Točka je vseeno uspeh, potrditev te točke pa lahko da že naslednja tekma.
- Aluminij : Tabor 0 : 0 (0:0)
Dogajalo se kar veliko, le golov ni bilo. Taboru se je ponudila priložnost (11-metrovka) za pol izkupiček, toda strel je šel mimo gola, s tem pa tudi možnost za vse 3 točke. Veliko zaslug za to ima tudi domači vratar Janžekovič, ki je tokrat z veliko zanesljivega delovanja v celotnem kazenskem prostoru znal preprečiti vse poskuse gostov in je na koncu zelo zaslužen za točko domačih. So pa vseeno prikovani na dno lestvice.
Vprašanje pa je, če so zadovoljni gostje. Bili so boljši in bi tudi zaslužili zmago. Ker pa so le prišli do prve točke na gostovanju so verjetno tudi s tem zadovoljni. V naslednji domači tekmi bodo odločali, ali ostajajo v zgornjem delu lestvice.
- Domžale : Celje 0 : 1 (0:0)
Vsakič, ko moram kaj zapisati o tekmi Domžal, je težko. Nehote se pojavi določena sentimentalnost, predvsem pa podpora. Toda, če je razplet tekme negativen, realiziran pa na podlagi napak, ki se pojavljajo v igri, je korektno, da zadevo objektivno zapišem.
Tekma, ki sicer ni bila kaj posebnega, je bila odločena po veliki napaki v ožji obrambi Domžal. Centralna branilca, ali kdo drug, ki mora nadomeščati prazno nevarno cono, ne moreta tako izpadati, ali stati narazen. Pri rezultatu 0:0, proti aktualnemu prvaku, pa se praktično ne sme igrati tako lahkomiselno. Namreč še oba zadnja krilna igralca sta bila večino tekme v ofenzivi. Spet so imeli gostje na voljo preveč praznega prostora (v nevarni coni) in samo 1 dober strel je odločil tekmo. Celjani bi na koncu lahko (morali) doseči še 1 gol, vendar pa je Sorčanu uspelo preprečiti še eno pot žoge v mrežo.
Dobronamerno bom zato zapisal, da bodo morali nekateri igralci, ki jim daje priložnost trener Djuranović, najprej korektno in odgovorno opraviti svoje osnovne naloge, šele potem pa v posameznih situacijah storiti še kaj več.
Ibričić mora delovati izključno na nasprotnikovi polovici oziroma od sredine igrišča dalje, saj niso sporna njegova preigravanja, odlične podaje in tudi zaključni streli. Preveč moči izgublja na svoji polovici. Že v naših (mojih) časih, je bilo jasno in tudi dovoljeno (oziroma celo nujno), da smo obrambni igralci morali iz obrambne cone priti z žogo najmanj do sredine (zvezne vrste), vključiti se v pripravo zaključka napada pa le, če je to omogočal prostor. Če pa je bil nasprotnik slabši, pa je bila obramba postavljena zelo visoko, kar je po odvzeti žogi omogočalo hitro tranzicijo naprej. Danes bolj prevladujejo pri posesti žoge podaje nazaj, ali številne paralelne (problematične) podaje, ki pa so seveda neproduktivne, razen za nasprotnika (predvsem gostujoča moštva).
Celjanom je vse uspelo, ohranili so nedotaknjeno mrežo in dosegli gol ter se povsem približali zgornji polovici lestvice.
Zaključek.
Dvoma skoraj ni. Večina tekem, razen tekme v Murski Soboti, je bila na skromnejšem nivoju, z napakami na igralski in tudi sodniški strani. Najbolj boleč je poraz Domžal, kajti z zmago bi se bolj približali zgornjemu delu lestvice. To so izkoristili Celjani. Ali se vračajo na pozitivno lansko pot bo odgovor dal že naslednji krog. Tako Celje, kot Maribor imata svoje kalkulacije. Podobno velja tudi za druge, predvsem za Bravo in Domžale. Aluminij čaka najtežje delo v Ljubljani, kjer si Olimpija res ne sme privoščiti spodrsljaja.
Vsa moštva pa bodo v zgoščenem ritmu tekem lahko pokazala kako kvalitetno so izkoristila reprezentančni odmor.
Janez Zupančič
p.s. : prispevek ni lektoriran