- Uvod
Jesenski del prvenstva je kljub koroni uspešno zaključen. Igrata morata še Bravo in Tabor, preloženo tekmo 16.kroga. Gre kar za pomembno tekmo, saj v primeru zmage enega, ali drugega moštva prinaša napredovanje na lestvici. Več o tem drugič.
Razplet tega zadnjega kroga je je postregel z določenimi (pričakovanimi-napovedanimi) presenečenji. Prvi poraz Tabora na domačem igrišču, samo remi Maribora z Aluminijem. Olimpija je mirno (rutinirano) prišla do zmage z Gorico in jo še bolj stisnila na dno lestvice. Zmaga je bila zelo pomembna. Razlika do jesenskega prvaka Maribora je zmanjšana samo na tri točke.
Še dobro niso ugasnili reflektorji v Mariboru, pa se je zgodilo v Celju. Zamenjali so Dušana Kosiča. Več o tem (in črni globalizaciji tudi v nogometu), neposredno v komentarju tekme med Celjem in Muro.
Mura. V tej zadnji tekmi so premagali aktualnega državnega prvaka na njegovem igrišču. Moštvo pa so sestavljali sami domači (slovenski) igralci. Nobenega od tistih, ki so pri Muri manjkali (najmanj Bobičanca, ki je bližnji Prekmurec) ne podcenjujem. Toda to je pot razvoja slovenskega nogometa. In Mura je povsem v vrhu. Kaj želimo še več. Pa ne samo to. Prekmurje ima še zaloge oziroma potenciala, ki lahko vedno vskoči. Vsa čas Muri. Domači igralci so najboljši igralci in hkrati za naše razmere vedno najcenejši. Zaslužijo si popolno podporo vseh (gospodarstva in politike) v svojem okolju.
Vsi nakupi tujih igralcev pa gredo lahko (na dolgi rok) samo na dva načina :
- kupiti zvezdnika, ki bo »zažgal« ne samo v svojem klubu, ampak v celotni Sloveniji (ne glede na klub), ali
- angažirati mlade perspektivne tujce in vrhunsko odslužene igralce, ki nimajo nobenih potreb, ali zahtev pri prihodu v klub. Zagotoviti pa jim le povprečne pogoje najboljših 11 domačih igralcev.
Za najboljše mlade igralce Slovenije pa zagotoviti ustrezen fond sredstev za dodatno plačilo v okviru NZS, ki bo kot nadomestilo za predčasne odhode prevelikega števila mladih igralcev v tujino. Večini sledi zelo hitro vrnitev nazaj, brez potrebnega števila tekem. To pa pomeni velik padec v kvalitete in s tem tudi zastoj v njihovih karierah. Seveda je iluzorno pričakovati, da bi tudi s tem lahko zadržali vse. V tujini je le veliko več denarja za nogomet ter zaslužke daleč nad našimi.
Problemi nas čakajo v daljšem obdobju. Treba pa je kritično oceniti, da le nogomet od vseh kolektivnih panog ne more v sam vrh (evropski, svetovni). Že več kot 10 let nismo udeleženci zaključnih tekmovanj. Jesen 2020 pa je bila kar polomija naših klubov v evropskih kvalifikacijah. Vse bolj se na klubski ravni odmikamo od nekdanje Yu (primer : Dinamo, Zvezda in tudi Rijeka).
Veliko je bilo tudi koronskega. Ostati pa moramo pozitivni. Reprezentanca je na dobri poti.
1.Ocena posameznih tekem
1.1.Tabor : Koper 3 : 4 (1:4)
Užitek je bilo gledati to tekmo. Hitro se je dogajalo in že v prvih petnajstih minutah so bili doseženi trije goli, v nadaljevanju do zaključka prvega polčasa pa še dva. Tabor je verjetno plačal davek kar bistveni spremembi v začetnem moštvu. Ali to povsem drži je lahko tudi vprašanje zase. Dejstvo pa je, da je Tabor dobil drugi polčas z 2:0. Zaostanek je bil prevelik. Čeprav so domači prevzeli popolno iniciativo jim to ni uspelo.
Veliko je bilo na igrišču tudi »dela« s sodnikom. Ali vse drži bo ponovno dovolj polemik. Pri tem pa ni mogoče mimo prehitrega padanja na eni strani in dejanskih prekrškov z odrivanjem igralcev in vlečenjem z obema rokama. To je vidno že iz aviona.
Tabor si je s porazom precej pokvaril jesensko uspešnost. Samo v primeru, da v zaostali tekmi premagajo Bravo na njegovem igrišču bodo ostali še vedno zelo uspešno moštvo, v nasprotnem pa bodo lahko le moštvo, ki zna občasno presenetiti.
1.2. Olimpija : Gorica 2 : 0 (0:0)
Olimpija je tokrat nastopila z moštvom, ki je npr. premagalo Maribor, prav tako z rezultatom 2:0, v 15. krogu, v Stožicah. Trenutno je to najbolj standardno moštvo. Gorica, ki je zadnja na lestvici v Ljubljano ni pripotovala, da bi samo izpolnila obveznost. Na tihem so morda pričakovali, da Olimpijo lahko celo presenetijo. Skoraj dve tretjini tekme sta zato potekali v precej enakovrednem boju. Prisoten je bil celo vtis, da so bližje zadetku gostje. Imeli so priložnosti, toda vratar Frelih je deloval zanesljivo in preprečeval morebitno presenečenje. Bolj se je bližala tekma zaključku, več je poskušala Olimpija. V razmiku samo slabih 8 minut pa je bilo vse rešeno. Vombergar je dvakrat zadel in vsa upanja ter napori Gorice so padli v vodo. Prišlo je do popuščanja v obrambnih vrstah Gorice. Dobra, zelo dobra igra gostov bo šla v pozabo. Res pa je tudi, da bi morali biti njihov pristop v Ljubljani preslikati in uporabiti proti sebi bolj enakovrednim tekmecem, predvsem na domačem igrišču. Prelahko dobivajo gole in to je glavni razlog za tako slabo jesensko bero. Očitno bodo spomladi v težki borbi za preživetje – obstanek v 1.ligi.
1.3. Celje : Mura 1 : 3 (0:1)
Mura je po vrnitvi v 1.ligo že znala v Celju doseči pozitiven rezultat. Zmagala je tudi v 1.krogu tega prvenstva, gladko z 2:0. Zato ta poraz Celjanov ni mogoče šteti med posebno presenečenje. So drugačno moštvo, kot so bili spomladi. Zelo oslabljeni, saj so izgubili glavne, udarne moči (Lotrič in Vizinger). Je pa v tej tekmi kljub vsemu nekaj motilo. Morda ni domačim manjkalo želje, toda igrali so dokaj nezainteresirano, tudi neodgovorno predvsem pa premehko za čvrsto Muro. Začetek tekme je bil zelo previden z obeh strani, nato pa se je vse obrnilo v prid Mure.. Ta je bila tudi oslabljena (to je že celo jesen). Tokrat se jim je zgodilo, da so imeli na igrišču in rezervni klopi samo domače igralce. Vsi tujci so bili iz različnih razlogov odsotni. In če premagaš državnega prvaka na njegovem igrišču s takšno zasedbo, to nekaj pomeni. Po dolgem času je spet dvakrat zadel Maroša, za pozitiven pristop pa so zaslužni tudi vsi ostali . To je bila Mura, prava Prekmurska Mura. S to zmago so zadržali stik s samim vrhom in bodo predstavljali zelo resnega konkurenta v borbi za najvišji naslov.
1.4. Domžale : Bravo 0 : 0 (0:0)
Domžale so tekmo začele odločno, s ciljem osvojiti vse 3 točke. Zmaga bi jih še bolj približala Kopru, na četrtem mestu, mestu, ki omogoča uvrstitev v evropska tekmovanja. Kljub veliki premoči, nekaj obetavnim akcijam, so zapravljali lepe priložnosti. Veliko za ta rezultat pa je tudi zasluga vratarja Vekiča. Toliko neizkoriščenih priložnosti običajno prinese uspeh nasprotni ekipi. Bravo je v drugem polčasu postal bolj enakovreden in je znal tudi zagroziti, vendar pa je tudi v domačih vratih Sorčan ni dovolil presenečenja. Končalo se je z nepopularnih 0:0. Domžale zagotovo niso zadovoljne, Bravu pa vsaka točka pomeni že nekaj več. So trdno na 8.mestu, s sedmimi točkami naskoka pred predzadnjim Aluminijem. S tekmo manj, zaostalo tekmo s Taborom na domačem igrišču pa se lahko na lestvici izenačijo z Domžalami na 5.mestu. Na to tekmo bo potrebno počakati do začetka spomladanskega dela.
1.5. Maribor : Aluminij
Stalno eksperimentiranje – spreminjanje začetnega moštva, je moralo negativno udariti tudi v Mariboru. Velja načelo, da je standardno moštvo temelj za uspeh. Nobenega dvoma tudi ni, da stalno »mešanje« vnaša negotovost, izgubljanje samozavesti (lahko tudi nezadovoljstvo), itd., tudi med tiste, ki iz vseh vidikov štejejo med nepogrešljive. Drži, da je bil zadnji del novembra in december zelo natrpan s številom tekem. Toda tak urnik je prisoten skoraj celotno jesen za moštva v evropskih tekmovanjih. O negativnih vplivih takšnega urnika je mogoče slišati tudi od nekaterih naših trenerjev.
Toda pod tem kar je bilo uvodoma zapisano se lahko v Mariboru skriva tudi potreba in zahteva po še nadaljnji selekciji. Očitno želijo s Camoranesijem odpraviti veliko dilem ter sestaviti še kvalitetnejšo zasedbo. To je v trenutnem stanju naše 1.lige možno. Na Maribor to »eksperimentiranje« ni imelo vpliva. So prvi. Dosegli so daleč največ golov in imajo tudi najboljšo razliko v golih, največ zmag in najmanj porazov. Zasluženo so na 1.mestu. Vsaka dodatna selekcija (v zimskem prestopnem roku) s kakšno odmevno okrepitvijo ter še več minut določenim igralcem (Matko, Mlakar, Repas in…), bo Maribor še bolj utrdila.
Aluminij je na tej tekmi zelo dobro izkoristil to situacijo. Zaslužena točka, lahko bi bilo tudi več. Oba prejeta gola po njihovem vodstvu sta njihova. Pri prvem je vratar Janžekovič katastrofalno ocenil podajo Klinarja in šel v prazno. Moral pa bi to podajo pobrati z eno roko. Pri drugem golu pa je Azemović nespretno in popolnoma napačno idealno (celo po tleh) podal Repasu, ki je sicer odlično in neubranljivo zadel.
Pri Mariboru pa me je tokrat zmotilo še nekaj. Mlakar je v sodelovanju z Mešanovićem je povsem odrezan, izgubljen, nekoristen. Pa ne zaradi sebe. Res pa ne bi smel zgrešiti tako idealne priložnosti (samo trdno bi postavil nogo). Tudi učinek Matka je slabši. Prihaja s klopi in predno se adaptira v moštvo je tekme konec.
Aluminiju res vse čestitke. Obstajala pa je bojazen, da mlade zamenjave ne bodo zdržale in bi lahko vsi njihovi napori padli v vodo. Toda uspeli so. Zasluženo gre točka v Kidričevo, čeprav je Maribor nekajkrat zgrešil , kar se ne sme zgrešiti. Zaostanek Aluminija za 8.mestom dokaj velik. Spomlad bo morala biti izjemna, saj bodo igrali tudi drugi in nabirali točke.
Zaključek
Zaključek velja tokrat samo temu krogu, čeprav se je zaključil tudi jesenski del (s tekmo več od polovice prvenstva). Jesenski del je nepopoln, zaradi tekme manj.
V tem krogu je neprijetnost doživel Tabor. Prvi poraz doma v jesenskem delu. Če bi zmagali bi bili v zgornjem delu lestvice. Maribor bi se z zmago še bolj oddaljil od ostalih. Zmagal je tudi Mura v Celju, kar je zadržalo Celjane v spodnjem delu lestvice. Olimpija pa je rutinsko premagala Gorico, ki ostaja trdno zadnja.
Še veliko tekem bo do konca prvenstva. Prav tako bo prišlo do določenih kadrovskih sprememb, predvsem v igralskem kadru.
Prišlo pa je še do ene trenerske zamenjave. Očitno v Celju ni vse tako kot se sveti (je svetil naslov državnega prvaka). Zamenjali so Dušana Kosiča. Torej tudi državni naslov ni nobena garancija »pravega« dela, ampak nekateri višji interesi. Vse bi bilo razumljivo le v primeru, da so v obtoku ogromna finančna sredstva. Ker pa gre (verjetno) za drobiž in druge koristi, se pojavlja vprašanje o dolgoročnosti takšnih projektov na sicer skromnem nogometnem trgu pri nas. Za trenerja sicer prihaja zelo ugledno nekdanje igralsko ime. Zagotovo tukaj ne bo ostal, saj mu je to le vmesna postaja do večjega (evropskega) projekta (kluba).
Ne morem mimo zaključka, da so tudi te trenerske rošade podobne igralskim. Na račun številnih tujih (povprečnih) igralcev, je vse manj možnosti za naše mlade igralce. Nekaj jih pa le imamo in smo jih tudi vedno imeli. Naj mi nihče ne zameri. Izpostavil bom samo primer Maribora in Olimpije ter imena : Repas, Matko, Mlakar, Kolmanič Elšnik, Ostrc, Pavlovič, Zeljković, Kurež ter ostale mlade (do 21 let). V vseh ostalih klubih PLTS kjer prednjači NK Bravo, s številnimi mladimi reprezentanti ter najmlajšim moštvom v prvi ligi, je še nekaj igralcev, ki bi z večjo minutažo zagotovo še bolj napredovali. Res je, da mladi igralci nimajo toliko izkušenj kot veliko število ostalih igralcev v klubih, toda prepoznati ustrezen potencial je ena bistvenih nalog trenerskega dela.
Janez Zupančič
p.s. : prispevek ni lektoriran
Opomba : do menjave trenerja je med tem prišlo tudi v Olimpiji. Morda se bom v oceni celotnega jesenskega dela dotaknil tudi tega primera.