0. Uvod
Zaradi težav z računalnikom, z nekoliko zamude objavljam oceno 2.kroga 1.SNL.
Drugi krog je bil za razliko od prvega odigran v celoti. Uvod v ta drugi krog pa je bil slab, kajti v evropskih kvalifikacijah, se je zgodilo, da je izpadlo Celje v 2. krogu kvalifikacij za Ligo prvakov, v kvalifikacijah za Ligo Evropa, pa se je moral že v prvem nastopu posloviti Maribor, proti popolnim amaterjem, Olimpija pa se je rešila šele tik pred koncem , čeprav je imela večino tekme igralca več. Zmago si je zagotovila šele v podaljšku. Mure ni mogoče ocenjevati, saj je njen nastop odpadel, vendar šele potem, ko so že pripotovali dolgo pot. K vsemu temu ni mogoče zapisati kaj drugega, da je žal to naša realnost, s katero se bomo morali soočiti. Deluje pa lahko samo pozitivno, saj bolj navzdol že skoraj ni mogoče. Potreben je nov zagon, v katerem morajo prednost dobiti domači mladi igralci, ki se iz leta v leto vse bolj izgubljajo, ali jih kljub talentu sploh ni več na sceni (op. : Primož Gliha, selektor U21, v intervjuju-Dnevnik 26.08.2020, stran 14 ). Na takšno stanje opozarjam tudi sam v mojih zapisih, ni pa potrebno skrivati, da sem o tem opozoril tudi (pisno) odgovorne za razvoj slovenskega nogometa. Samozadovoljevanje oziroma celo določena navdušenost, predstavljata pesek v oči. Odločno je potrebno ukrepati in dati obsežnejšo dušo našim klubom. Kaj to pomeni ni potrebno razlagati. Že davno smo znali dosegati velike uspehe. Da smo trenutno daleč in že kar (pre) dolgo od tega, pa jasno kažejo vse primerjave.
Sicer pa je bilo v tem drugem krogu tudi zanimivo. To pa je tista podlaga na kateri moramo realno graditi in utemeljevati našo nogometno vizijo in razvoj. Korona ni kriva, no nekaj je, zaradi neselektivnih ukrepov. Toda kar se tiče pripravljenosti igralcev ni dvoma. Bilo je obdobje, ki je omogočalo celo dvig telesne pripravljenosti, igro z žogo pa ni mogoče takoj pozabiti, še manj pa uigranih akcij (iz časov, ko je vse teklo normalno), zato so določeni izgovori slab alibi. Edino kar resnično manjka je sposobnost vzdrževanja visokega tempa v procesu večjega števila tekem in neprisotnost gledalcev. Toda ti ne morejo odpraviti tistega kar je v trenerski in igralski domeni.
Moramo optimistično naprej. Imamo samo naš, slovenski nogomet in ta je (mora biti) najboljši. Koliko pa dejansko pomeni, pa objektivno pokažejo samo primerjave v mednarodnem okolju.
Na kratko pa še naslednje. Veliko je še problemov, povezanim z zgodnjim začetkom lige. Ne izpostavljajo pa jih vsi trenerji in to velja največ. Jasno razmejene naloge in odgovornost v klubu, brez bombastičnih napovedi, ki jih že čez teden dni ni mogoče več zagovarjati, ne morejo biti vodilo napredka. Brez realne ocene je na koncu pač tako, da vse napačne ocene, na koncu plača trener. Upravičeno, ali neupravičeno je že dilema. Tako se je zgodilo, da je Maribor že zamenjal prvega trenerja, blizu pa so bili še v kakšnem klubu.
Sicer pa je bil vikend naporen. Še posebej včeraj, saj je bilo potrebno spremljati kar tri tekme zapored, vmes pa je bilo potrebno preklopiti tudi na Tour de France, saj imamo med vsemi vrhunskimi kolesarji in na največji kolesarski predstavi na svetu, kar pet naših fantov, od katerih dva sodita v sam svetovni vrh.
- Ocena posameznih tekem
- Bravo : Gorica 4 : 1 (1:0)
Bravo se je kar dolgo mučil, da je uveljavil svojo premoč in na koncu dosegel visoko zmago. Zasluženo. Nadaljujejo serijo pozitivnih rezultatov. Največ pa velja, da objektivno presojajo svoje nasprotnike in se ne vnaprej opredeljujejo kot boljši in zanesljivi zmagovalci. Gorica je sicer znala zapretiti in tudi znižala vodstvo domačih. Za kaj več pa niso imeli niti moči in znanja. Bravo je to znal izkoristiti. Morda se Gorici res pozna, da ni bila spomladi v tekmovalnem ritmu, zagotovo pa so redno trenirali kot druge, saj so želeli ponovno uvrstitev v prvo ligo, kar jim je tudi uspelo. So pa izgubili pomembnega igralca (Osuji) in ga bodo težko nadomestili. Pri vseh prejetih golih so bili zelo neodločni oziroma prepozni v pravilni reakciji, pri čemer pa ni mogoče mimo tega, da je Bravo z izdelanimi napadi (akcijami) prihajal do več dobrih situacij pred golom Gorice. Visoka zmaga domačih je objektivna. Nemoč nasprotnika je bila vidna iz minute v minuto.
- Aluminij : Celje 0 : 0 (0:0)
Celjani so se hoteli pokazati v najboljši luči po izpadu iz kvalifikacij za Ligo prvakov. Želeli pa so tudi popraviti sliko domače tekme proti Muri, v kateri so bili poraženi z 2:0. Tokrat so nastopili v popolni zasedbi, vendar pa je bilo to premalo za zelo aktivne domačine, ki so v tem pogledu kar presenetili. Celje je na vsak način želelo zmagati. Pri tem so puščali kar preveč praznega prostora za hitre protinapade. Dvakrat so bili proti koncu tekme domačini sami pred golom in dvakrat je Celjane rešil vratar Rozman. Končalo se je z 0:0 in ta rezultat je kar realen.
- Mura : Tabor 3 : 0 (1:0)
Mura je ostala brez evropskega nastopa. Vseeno pa je morala na dolgo pot v Estonijo, kar predstavlja določen napor. Vse to pa se na tekmi ni poznalo. Na začetku so kratek čas prevladovali celo gostje, sicer brez posebnih priložnosti, vendar pa je Mura hitro postavila stvari na svoje mesto in z izjemnim udarcem Filipovića tudi povedla. Takoj v nadaljevanju drugega polčasa je bilo več, ali manj že vse jasno. Po šolski akciji (trikot) in odlični (tudi pravi) podaji Kozarja je Kouter z glavo še drugič premagal gostujočega vratarja. Res enostavna toda hitra akcija, ki jo je mogoče izvajati na vsakem treningu, tudi v primerih sprostitvenih treningov. Podobno je bilo tudi pri tretjem doseženem golu domačih. Šolska akcija, ki jo je začel kasnejši strelec Filipović, s podajo Horvatu. Ta je Šturmu potisnil odlično globinsko žogo. V polni hitrosti je Šturm po tleh diagonalno podal Filipoviću ta pa z izrednim udarcem poslal žogo pod prečko in v mrežo gostov. Tretji gol je dokončno odločil zmagovalca, čeprav gostje niso popustili. Dvakrat so v zaključku celo zahtevali 11-metrovko.
Veseli, da je Mura znala v vsakem trenutku mirno, odgovorno in odločno obvladovati situacijo na igrišču in z učinkovitostjo v napadu doseči visoko zmago, ki jo je pripeljala na 1.mesto.
- Koper : Olimpija 1 : 1 (1:1)
Iz Kopra so po znanem razporedu tekem v novi tekmovalni sezoni napovedovali, da na vsak način želijo premagati Olimpijo in da jih zanima le borba za sam vrh lestvice. Res smele napovedi novinca v ligi, čeprav gre za nekdanjega uveljavljenega prvoligaša. Toda realne upe na kaj več jim je že v prvem krogu preprečil Tabor in jih porazil.
Z zelo spremenjeno Olimpijo, z velikim številom neznanih in po mojem mnenju tudi neuveljavljenih igralcev, so bili nekaj časa na dobri poti. So povedli, najstarejši in odlični Vršič pa je imel možnost še povečati vodstvo, vendar pa je njegov odličen udarec in zanesljiv zadetek preprečil vratar Olimpije Frelih.
Olimpija je izenačila iz upravičeno dosojene 11-metrovke. Preveč rokoborbsko je domači centralni branilec preprečeval igralcu Olimpije, da se obrne in zaključi s strelom iz neposredne bližine.
Obe moštvi sta imeli možnosti, da do konca tekme spremenita rezultat v svoj prid. Do tega ni prišlo.
Pri gledanju te tekme je bilo opaziti mnogo, mnogo premalo prave dinamike in npr. hitrih prehodov iz obrambe v napad s t.i. prvo žogo.
Pogoji za formiranje moštev, ustrezno pripravo in tudi izbor želenih (ustreznih) igralcev, bi morali biti že dokončani. Stalno spreminjanje moštva in večno iskanje novih (za nekatere trenerje) potrebnih okrepitev predstavlja dodaten problem, ki ne zagotavlja kontinuitete in prepoznavne igre posameznega moštva.
- Domžale : Maribor 1 : 1 (0:1)
Zadnja tekma v tem krogu je bila v Domžalah. Ranjeni sta bili obe moštvi. Domžale zaradi poraza na domačem igrišču v 1.krogu. Še bolj pa Mariborčani. V kvalifikacijah so jih takoj izločili (v Mariboru) popolni amaterji iz Islandije. Posledica tega pa je bila, da so v Domžale prišli brez trenerja, ki je pripravljal moštvo za domače prvenstvo in tudi za evropske nastope, ki so v preteklosti prinesle Mariboru veliko zadovoljstvo in tudi sredstev za delovanje samega kluba, posredno pa še za ostale slovenske klube.
Maribor je nastopil v Domžalah s povsem spremenjeno postavo, glede na evropsko tekmo. Očitno pomočnik trenerja Jakirovića, Sašo Gajser razmišlja drugače in je verjetno tudi sedanjo pomočniško vlogo pri njem opravljal le kot nujo oziroma nepomemben povezovalni člen bivšega strokovnega vodstva Maribora. Če bi bilo v Mariboru vse normalno, bi bile spremembe v moštvu minimalne. Kljub temu, da niso bili prepričljivi, pa jim je uspelo priti v vodstvo. Klinar je podal z desne strani, Vuklišević je slabo ocenil let žoge, Sorčan je nepotrebno ostal na pol poti. Verjetno ni bilo ustrezne komunikacije med njima, čeprav sam nimam dvoma. Takšno žogo mora prestreči obrambni (v tem primeru še visoki) igralec, ne pa da za njegovim hrbtom precej nižji igralec doseže takšen gol z glavo. Seveda pa bi lahko tudi Sorčan z odločno intervencijo, znotraj vratarjevega prostora že pred strelom z glavo to žogo ulovil, ali boksal. Toda v ospredju je slaba reakcija centralnega branilca.
Tudi pri izenačujočem zadetku Domžale je bila prisotna slaba reakcija (zamujanje) ožje obrambe Maribora. To pa ne zmanjšuje odličnega vtekanja Kolobarića in strela, ki je končal v mreži. Kolobarić trenutno res deluje pozitivno. Imel je že lepo priložnost v prvem polčasu. Je tudi odlično (takoj) reagiral po sprejemu žoge.
Končalo se je z 0:0, čeprav sta imeli obe moštvi možnosti za zadetek in s tem zmago. Vsekakr imajo še rezerve, tudi v tem moštvu. Če bi npr.Kolmaniču pojasnili kako se pravilno postavlja krilni igralec (ne obrnjen izključno nazaj, zato pretežno sledijo podaje nazaj), bi bili precej nevarnejši še po drugem krilnem položaju. Na desni strani je svojo vlogo korektno opravil Klinar. Pa tudi oba centralna branilca bi morala po mojem mnenju stati bolj skupaj, če jih v fazi prehoda iz obrambe v napad, ustrezno ne nadomestita zadnja zvezna igralca (včeraj Vrhovec in Dervišević). Zagotovo pa Maribor lahko (mora) igrati z dvema napadalcema, pri čemer sodi k Zahoviću bolj Matko, kot pa npr. Kotnik, ki je precej močnejši zvezni igralec, ali igralec iz druge linije.
Domžale so poskušale vse, da popravijo vtis po tekmi z Bravom. Ne gre jim. Tudi Ibričiću v ključnem trenutku na koncu tekme ni uspelo, da bi enostavno potisnil žogo v mrežo, ampak mu je v ključnem trenutku spodrsnilo.
Zaključek.
Prekmalu bi bilo dajati določene zaključke. Tudi za določene »skrajne« ocene še ni pravi čas. Marsikaj pa kljub temu moti. Slabo kaže, da bi se nekateri trendi lahko hitro spremenili. V situaciji v kateri smo bo racionalno obnašanje še bolj potrebno. To pa predstavlja veliko priložnost za vse klube. Potrebno se bo soočiti z resnico. Res je popolnoma vseeno v tem trenutku. Strpno je potrebno vse več priložnosti domačim mladi igralcem, namesto povprečnim tujim igralcem. Seveda to ne pomeni, da je to poskus vplivanja na politiko klubov. Gre za običajno stroškovno presojo glede na dolgoročne cilje kluba. Vzpostavitev takšnega stanja pa je tudi naloga panožne zveze, če želi dolgoročno zagotoviti kvaliteten strokovni kader za reprezentančne selekcije.
Janez Zupančič
p.s. : prispevek ni lektoriran