Nič drugače ni mogoče zapisati zaključka tekme v Trbovljah, kjer smo po zaostanku dveh golov zmogli izenačiti in osvojiti zasluženo točko čeprav…
Čeprav naj ostane za nadaljevanje, kajti bolj, kot rezultat je potrebno postaviti v ospredje naslednje :
- Stanko, je brez kakršnihkoli pripomb oblekel od začetka tekme vratarski dres in svoje delo tudi zelo dobro opravil,
- Dimitrov Žarko je bil v petek prvič na treningu po 14.februarju in je uspešno odigral celih 64 minut,
- Stojnič je kljub poškodbi samoiniciativno (na ogrevanje je sicer odšel, vendar bolj zaradi lepše podobe, saj so se skupaj ogrevali vsi naši razpoložljivi igralci) vstopil v igro , zaradi poškodbe Kremenoviča in do konca tekme imel odigral vidno vlogo,
- debitiral je mladi Stojkov, kar mu omogoča, da se bo še bolj zavzeto angažiral v nogometu,
- Še mladinec Muzaferovič se je strpno ogreval 45 minut, v igro pa ni vstopil, ker je že na klopi sedel, kot še rahlo poškodovani igralec,
- Vsi ostali fantje na igrišču so bili nepopustljivi do zadnjega sodnikovega žvižga in to se nam je obrestovalo v podaljšku tekme.
Vse navedeno v tej naši situaciji pomeni največ. Z eno besedo : to so vrednote, ki simbolizirajo prave fante, v težki situaciji in njihov odnos do soigralcev in kluba. Na koncu je bilo to nagrajeno z več kot zasluženo točko (naj se tako nadaljuje pri vadbi in preostalih tekmah).
Življenje teče dalje, v teku je nadaljevanje prvenstva. Že v sredo nas čaka sosedski derbi z NK Sava v Stražišču, po rezultatih drugih moštev pa še vedno čvrsto držimo drugo mesto in verjamem, da ga ne bomo kar tako lahko zapravili. Prepričan pa sem tudi, da se nam bo še nekaj časa »kolcalo« zaradi tega, ker se je pristalo na prekinitev tekmovalnega ritma.
Sama tekma v Trbovljah je bila specifična. Ambiciozni novi trener in tudi moštvo z izkušenimi igralci, je v zadnjih petih krogih osvojilo celo tri točke več kot mi (s tekmo manj) in zato se je vedelo, da nas čaka težko delo. Brez vratarja Mulaliča (rezervnega sploh nimamo), Remsa, Božičiča (zbolel) in s poškodovanim Stojničem na klopi, se je vnaprej vedelo koliko lahko pričakujemo, igralci pa so se ukvarjali tudi z variantami dejanske razporeditve. Nekaj je bilo povsem jasno že med tednom, nekaj pa je bilo odločenega v pripravi na tekmo in mislim, da smo kar uspeli in samo občasno dopustili iniciativo domačih.
Še premalo smo bili v naših prizadevanjih strpni, pri prejetih golih pa premalo odločni, tudi naivni, saj se je dalo pred žogo v naši mreži vse celo enostavno preprečiti.
Že s prvim udarcem proti našim vratom, je žoga končala v mreži. Dokaj hitro smo tudi izenačili, v nadaljevanju pa imeli tudi lepe priložnosti, da povedemo mi in si zagotovimo drugačno izhodišče do konca tekme.
Kljub vsemu smo uspeli v finišu tekme dvakrat zadeti in s tem zasluženo prišli do točke.
Tudi ta tekma je po svoje poučna z vidika analize igre, predvsem s taktičnega vidika, kjer so domačini glede na razpoložljivi igralski kader celo tekmo uveljavljali način igre, ki je bil dodatno obremenjujoč za naše fante. Dva prejeta gola v drugem polčasu (posredno) lahko štejemo v sestavni del njihove igre. To jim je omogočilo tudi navidezno terensko premoč, v kateri pa smo mi z ustrezno gibljivostjo v napadu ter določenih igralcev iz zvezne vrste prišli do (delno) želenega, z boljšo zadnjo podajo pa je bilo možno iztržiti še kaj več.
Zadovoljiti se je treba z doseženim (zasluženo), ob tem pa dati priznanje tudi sodniški trojki. Nekaj težav na začetku, ko so si domači zaslužili kakšen karton, je nič v primerjavi z nadaljevanjem in kvalitetnim presojanjem glavnega sodnika in obeh pomočnikov (vsa čast za presojanje nedovoljenih položajev), zato sem prepričan da bo delegat na tekmi in nekdanji vrhunski nogometni sodnik s številnimi evropskimi tekmami, Darko Čeferin lahko tudi sam to zapisal v uradnih poročilih.
Osebno pa sem se tudi počutil odlično po koncu tekme. Najlepše je bilo z nekdanjimi soigralci in nogometnimi prijatelji pokramljati malo o sedanjem in tudi nekdanjem nogometu. Res se vedno z veseljem vračam v Trbovlje (nekdaj zelo znano nogometno mesto) in Zasavje, pri čemer manjka v tem kompleksu poleg Zagorja, ki tudi nastopa v naši ligi, še Litija, ki me je dejansko usmerila na nogometno življenjsko pot.
Naši fantje pa so s svojim pristopom in odnosom ter izenačenjem ob zaključku tekme, dali vsemu skupaj še bolj prijeten pečat.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj