Končan 1.polčas zadnje prvenstvene tekme v Ivančni Gorici, je predstavljal natanko ¼ končanega prvenstva v 3.SNL-Center. Zanimivo je, da smo ta polčas izgubili z 1:0, kar je hkrati pomenilo edini negativni rezultat prvega polčasa v septembru. Kajti v pokalni tekmi s prvoligašem Celjem, smo prvi polčas zaključili z našim vodstvom 1:0.
Dosežene rezultate oziroma pretečeno obdobje z ozko nogometnega vidika ni mogoče oceniti drugače kot pozitivno, zelo pozitivno. Kljub obilnim težavam, ki nam jih je povzročalo stalno deževje, smo ta del res uspešno prebrodili in ga zaključili s popolnim izkupičkom točk ter samo dvema prejetima goloma. Za takšen rezultat si fantje zaslužijo samo čestitke, kajti največkrat smo na treningih delali v specifičnih pogojih in na specifični površini, kjer je bilo težko razmišljati o vadbi moštvene in tudi skupinske taktike. Možno ni bilo uporabljati niti žoge, razen tega pa se nekateri načrtovani treningi sploh niso realizirali.
Vse to pa ni vplivalo na razpoloženje med igralci. Največ problemov sem imel sam, kajti nekaj, smo morali početi in to tisto, kar se sicer v takšnem obdobju dela občasno, igralcem pa niti najbolj ne ustreza. Potrebna pa je bila tudi določena previdnost, da ne pride do poškodb, zaradi slabe, neprave podlage. Ampak to obdobje je mimo, rezultatsko uspešno in zakaj se pritoževati, če »kiksa« praktično ni bilo. Zelo nerealno bi bilo namreč razmišljati, da bi lahko presegli v pokalu prvoligaša Celje, čeprav se je dejansko tekma odvijala tako, da je bilo tudi presenečenje dokaj blizu.
Zato pa smo že uspešno šli čez dve oviri v pokalu MNZ Gorenjske. Najprej v Lescah, proti našemu konkurentu v ligi, v sredo pa še v Godešiču, proti Gorenjskemu ligašu, z gladko zmago s 6:0. Ta zmaga sodi že med oktobrske in v obdobje, ki je povezano z 2/4 prvenstva, katerega smo prav tako z izjemnim drugim polčasom (3:0), začeli v Ivančni Gorici.
Torej, če je ocena preteklega obdobja najvišja (vse osvojene točke), je potrebno opozoriti, da nas v tem drugem delu skoraj zagotovo čaka zelo težko obdobje, lahko tudi precej težje, kot je bila ¼ prvenstva. Zakaj ? Potrebno je pogledati nasprotnike. Igrati moramo proti štirim sosedom (Šobec-Lesce, Sava in Britof, sem pa dodajam še Medvode) in proti dvema nasprotnikoma (Zagorje in Ilirija), ki sta na lestvici med prvimi zasledovalci.
Za t.i. lokalne derbije je znano in potrjeno, da je končni rezultat vedno vprašljiv, ne glede na razlike v točkah na lestvici, ali kvaliteto moštev, tekme z neposrednimi konkurenti pa so tiste, kjer je vse podrejeno enemu cilju, ne izgubiti, po možnosti zmagati, pa naj si gre za tekmo na domačem igrišču, ali v gosteh.
Prav zaradi tega ni možnosti za nobeno opuščanje, ali samozadovoljstvo, kajti vsaka tekma je nova tekma in kakršnokoli primerjanje doseženih rezultatov določenega tekmeca, namesto polne koncentracije lastnega moštva, se še prehitro maščuje. Odločnost, sposobnost ter maksimalen pristop slehernega našega igralca in s tem moštva v celoti, na vsaki tekmi, mora postati iz tekme v tekme naš zaščitni znak, pa še to ni vedno garancija za uspeh, kajti spoštovati je treba tudi vsakega nasprotnika, ki verjetno ne razmišlja drugače, ko se igra za točke. Pri tem pa moram izpostaviti, da imamo še precej rezerve, kajti ne glede na 100 % izkupiček, smo po učinkovitosti šele na tretjem mestu, razen tega pa se še trije igralci (Ajdovec, Božičič in Jošt) vračajo nazaj, po poškodbah oziroma bolj po preventivnem počitku in s tem povečujejo konkurenco v moštvu. Ajdovec je npr. že brez problemov odigral celo pokalno tekmo v sredo tako, da bo brez vsakega rizika že na razpolago, za vključitev v udarno moštvo, uporabljiv pa je lahko na več igralnih mestih.
Naši rezultati pa so tudi opaženi, v takšnem, ali drugačnem smislu. Zagotovo je lepše, vse kar je pozitivno, vendar pa je prav zaradi potreb stalnega angažiranja priporočljivo ustrezno sprejemati tudi določene kritične poglede, ali ocene, ki se pojavljajo v javnosti.
Znotraj ekipe je to sestavni del vadbenega procesa. Seveda pa ne moremo sprejeti kakšnih pavšalnih, tudi ne dobronamernih pripomb oziroma se jim moramo znati v celoti izogniti. Fantje v našem moštvu predstavljajo res pravo in homogeno celoto. Omejeni smo sicer v intenziviranju vadbe (kljub temu je to je moja stalna zahteva), zato nam preostane, da smo še bolj trdni, v vseh pogledih, v situaciji, v kateri se nahajamo.
Garancij za vnaprejšnje uspehe ni. Kontinuiran proces, prepoznavno sodelovanje z igralci, ki mora počasi prerasti v avtomatizem, je pot, ki vodi naprej in ne povzroča stalnih dvomov ter rušenja samozavesti v moštvu in samozaupanja posameznega igralca.
Že prihajajoči nasprotnik v soboto NK Šobec-Lesce, bo najboljši pokazatelj našega (in potrebnega) pristopa ter odnosa, ki ga mora imeti moštvo z ambicijami. Ne šteje več, kaj je bilo včeraj, šteje le učinek v posamezni tekmi. Ni mogoče presojati in se drugače obnašati, npr. na izhodiščih nedavne pokalne tekme z njimi, v Lescah. To bo povsem druga tekma, drug naboj, v katerem bomo morali pokazati pravi karakter.
Kvalifikacijska reprezentančna tekma med Slovenijo in Švico, sinoči v Mariboru je pokazala, koliko faktorjev je odločilnih za uspeh. Je pač tako, da umetniški vtis, tudi izrazita premoč in še kaj, včasih tudi ne zadoščajo. Kvaliteta je bila sinoči tudi na slovenski strani (izrazito vratar Handanovič) in na koncu se je izšlo v celoti, v našo korist.
Glede na stanje ekipe ter glede na doseženo v prvi četrtini prvenstva, seveda pričakujem, da bodo fantje tako, kot v vseh dosedanjih srečanjih, z maksimalnim odnosom in pristopom, storili vse za nadaljevanje uspešnega niza.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj