Kako začeti in v nadaljevanju, vsaj na kratko analizirati 29. krog tekočega prvenstva v PLTS ? Odgovor ni enostaven. Spet so bili prisotni dogodki, ki postajajo že vsakdanjost. Od zadovoljnih, do nezadovoljnih, razočaranih, kritičnih, itd. Še bi se dalo naštevati. Toda, ali vse to zajema tudi kvaliteten in tudi razvojno naravnani nogomet, glede na realne možnosti naše ekonomije. Ni mogoče mimo dejstva, da denar, vsaj v najbolj izstopajočih nogometnih državah, igra veliko, lahko bi se reklo tudi preveliko vlogo. Pri nas, žal ni in tudi ne more biti (veliko) drugače. Imamo druge prednosti, ki so že dobile svojo potrditev na mednarodni sceni, v mnogih individualnih in tudi kolektivnih športnih panogah, tudi v nogometu. V nogometu se moramo v primerjavi z drugimi panogami, zadovoljiti le z uvodnimi uvrstitvami, zaključni deli, še vedno ostajajo brez nas. Realno, a vseeno pohvalno. Morda je tudi pot do pravega vrha, kljub vsemu še prezahtevna.
Prav zato določena dogajanja, ki že dobivajo kar malo komično podobo, ne smejo zaslužiti toliko pozornosti, kot kvalitetne nogometne predstave. Tudi pravkar minuli krog, se v tem pogledu ni razlikoval. Posamezne tekme zato velja izpostaviti, vsaj z nekaj dejavniki, s katerimi se preverja, ugotavlja uspešnost v nogometni igri, katere »krona«, na koncu je rezultat.
O uspešnosti v nogometni igri imamo pri nas na razpolago dovolj kvalificirane strokovne literature[1]. Delimo jih v tri velike skupine (1. zunanji dejavniki, 2. notranji dejavniki in 3. transformacijski proces treniranja). Konkretno pa se želim v okviru tega odigranega kroga, vsaj delno opredeljevati le med posameznimi notranjimi dejavniki, v povezavi s procesom treniranja, ki so pomembni za uspešnost v nogometni igri. Za nekatere zunanje dejavnike so vse preveč prisotne številne polemike, s številnimi nasprotujočimi pogledi. Vsako podrobno opredeljevanje, bi bilo iz določenih razlogov (iz preteklosti) lahko preveč osebne, čeprav so bile javno izpostavljene in tudi dokazane. Morda pa o tem kdaj drugič, saj je na razpolago veliko konkretnega materiala.
Generalno gledano, bi bilo mogoče odigrane tekme tega kroga razvrstiti, od slabših, do tistih, ki so bile na visokem nivoju, vendar prav tako z napakami, ki sodijo med t.i. osnovna pravila oziroma odločitve, glede na situacijo oziroma položaj igralcev na igrišču. Je pa treba takoj priznati, da nam skoraj vsaka tekma ponudi kaj izjemnega, ali lepega-tistega, kar je (mora biti) dodatni izziv za obiskovalce.
Že na prvi odigrani tekmi tega kroga v Velenju, med Rudarjem in Domžalami, je bilo mogoče videti dve različni podobi moštev. Rudar je pokazal veliko volje in želje, posebej v 1.polčasu. Z izjemnim zadetkom Škofleka so tudi povedli in prednost zadržali do odmora. Domžale, sicer v premoči tudi v 1. polčasu, so preveč »komplicirale« in to jim ni uspelo tudi iz najboljših situacij. Toda občutek je bil, da enostavno bodo zadeli in dosegli pričakovan rezultat. Točke so sicer bolj potrebovali domačini, kar pa ni vplivalo na igro Domžal. Ta je bila še posebej vidna celoten 2.polčas. Domačini so preveč grešili (mnogo napačnih podaj), preveč individualno in prepočasi reševali določene situacije v igri. Zgodila se je še 11-metrovka in takrat se je začel konec Rudarja. Pri 11-metrovki je morda treba omeniti, da bi jo na tujem težko dosodili (v Angliji sploh ne). Je pa tudi res, da si domači igralec (Krefl) ni smel privoščiti (nobenega) odrivanja z rokami, ampak bi moral samo v skok s sicer višjim Vukom. Ta bi v moškem dvoboju v zraku težko padel in si priboril kazenski strel. Slabo oziroma v še boljši situaciji je bil drugi (visoki) obrambni igralec Rudarja, ki bi moral žogo izbiti z glavo iz kazenskega prostora. Drugi prejeti gol Rudarja spada bolj v najnižji nogometni rang, kot pa v prvo ligo. Obrambni igralec je imel vse druge enostavne rešitve (v najslabšem primeru, bi jo moral poslati v kot) in si ni smel dovoliti, da mu tik pred golom nasprotni napadalec odvzame žogo, jo poda do osamljenega napadalca. Še takrat je bilo možno preprečiti gol, vendar pa sta oba obrambna igralca »branila« gol, namesto da bi reagirala tako, kot se pravilno reagira (tesno pokrivanje). V nadaljevanju je potem igralo samo še eno moštvo in zmaga je zasluženo pripadla Domžalčanom.
Drugo sobotno tekmo v Kidričevem, je Triglav začel odločno. Aluminija je gladko premagal v Kranju, v prvem spomladanskem krogu. Vsaj v prvem polčasu, je kazalo, da tudi tokrat Triglav ne more izgubiti tekme. Tijanić je pokazal svoje kvalitete in Triglavu zagotovil zanesljivo vodstvo v 1.polčasu. Majcen je odlično podal v globino, Tijanić je vtekel med dvema centralnima branilcema in z lobom mirno potisnil žogo v mrežo. Do konca prvega polčasa, bi Triglav vodstvo še lahko povečal, kar pa se ni zgodilo. V nadaljevanju je Triglav za trenutek zaspano deloval v obrambi, kar je izkoristil Matjašič in med dvema branilcema potisnil žogo v mrežo. Sledila je akcija Triglav in velika priložnost za povečanje vodstva. Vratar Janžekovič je v skoku odbil nevarno žogo, točno na noge Udoviča, ki je s takojšnjim strelom žogo poslal preko prečke praznega gola. Kazen je hitro sledila. Ponovno je bil na sceni Matjašič. Med dvema obrambnima igralcema Triglava (nobeden ga ni tesno pokrival), ki sta slabo ocenila let sicer zelo kvalitetne podaje z desne strani, je z glavo zadel gol. Vratar je bil popolnoma nemočen.
Do konca tekme nobenemu od tekmecev, ni uspelo več zadeti mreže in zmage se je veselil Aluminij ter na ta način zadržal možnosti, da se še naprej bori za visoko 3., ali 4. mesto, ob koncu prvenstva.
V prvi nedeljski tekmi so v Novi Gorici, do sedaj »mrtvi« domačini, nepričakovano in visoko premagali Celjane, kandidate v borbi za nastope v evropskih tekmovanjih. Ali je rezultat 4:0 napoved in hkrati obet, da se bo Gorica vrnila na nekdanji nivo, je težko govoriti ? Celjani, ki imajo poleg Triglava najmlajše moštvo v ligi, so bili tokrat povsem neprepoznavni. V njihovi mreži so končali streli, ki bi (morali biti) lahko bili tudi blokirani (npr. 1 gol Velikonje).
Tekma v Murski Soboti, je bila osrednji dogodek tega kroga. Upravičeno. Gost Mure je bilo vodilno moštvo lige NK Maribor, nasprotnika sta se srečala že tik pred tem v polfinalu pokala Slovenije, na kateri so domači izenačili rezultat, v sodnikovem podaljšku. Ponovno je bilo stadion v Fazaneriji, skoraj popolnoma zaseden. Samo na tej tekmi je bilo skoraj 4 x več gledalcev, kot na vseh ostalih tekmah prve lige. Mura je že zaradi takšnega interesa navijačev, pomemben člen v prvi ligi. Seveda ni mogoče izpustiti tudi njihovih kvalitetnih predstav, saj so kot novinci v ligi, tik pod vrhom lestvice.
Začelo pa se je za domače ponovno slabo. Prejeli so gol, po dolgi podaji. Dosegli pa so ga sami (avtogol), predvsem po napaki vratarja Obradovića, ki je nepravilno zapustil gol. Namreč, dokler sta v borbi za žogo, obrambni igralec in napadalec, vratar ne sme zapuščati gola. Vratar je storil prav to. Domači branilec v borbi z Mlakarjem ni imel nobene druge možnosti, kot igrati z glavo. Če bi vratar ostal na mestu, bi vse skupaj izpadlo, kot vračanje žoge vratarju. Kar smešno pa je bilo ob neposrednem TV prenosu poslušati strokovnega komentarja, ki je govoril o neusklajeni komunikaciji med vratarjem in obrambnim igralcem. Kot bivši vratar in trener bi moral namreč dobro vedeti, da njegov komentar ne drži in da je pravilna reakcija vratarja v tem primeru, eden od stalnih, osnovnih napotkov trenerjev pred tekmo, svojim vratarjem. Mura je hitro izenačila, vendar na prelahek način, kajti reakcija centralne obrambne linije Maribora in nazadnje Mileca, ni bila na nivoju. Če predložka ni prestregel že vratar, ali kakšen obrambni igralec (Ivković), potem se ne more zgoditi tako naivno igranje z roko. V poštev je prišlo vračanje žoge vratarju (prsa, ali z glavo v nizkem položaju=start proti žogi, ne pa čakanje žoge). Maribor je ponovno povedel. Morda bi tudi v tem primeru vratar s kvalitetnim iztekanjem preprečil realizacijo, posredno pa tudi centralna obrambna linija. Vrhovec je reagiral pravilno in tudi natančno, z lepim udarcem z glavo, v dolgi kot. Izenačenje domačinov pa je težko zapisati resno. To kar se je zgodilo izkušenemu Milecu, je preprosto smešno in na zelo nizki ravni. Čeprav je bil vratar že skoraj premagan (žoga odbita od prečke), je bilo potrebno odbito žogo »pospraviti« s strani Mileca, na vse druge možne načine, kot pa ta, ki ga je izbral. Na voljo je bilo dovolj časa, saj se je situacija zakomplicirala in slabo končala za Maribor, šele po njegovem startu na žogo.
Sicer pa je bila tekma po svoji kakovosti, daleč pred ostalimi tekmami. Ponovno pa je težko oceniti taktične zamisli oziroma igro Maribora. Dvomim, da imajo v svojih načrtih takšno pasivnost, z vračanjem globoko nazaj, brez posebnih ambicij v napadu, v obdobjih s pozitivnim rezultatom, v njihovo korist. Brez posebnega dvoma, pa je žal prisotno to, da njihova udarna trojka-najboljši strelci (Zahović, Mlakar in Hotić), ne daje na igrišču tistega, kar mnogi glede na njihovo mladost, pričakujejo. Premalo gibljivosti, energičnosti in še kaj je pogrešati pri njih in tudi celotnemu moštvu. Pa še napakam (odločilnim) so podvrženi.
Maribor je na koncu ostal brez dveh, izključenih igralcev. Reakciji obeh igralcev (za drugi karton) sta bili nepotrebni (tega bi se morala oba zavedati). Seveda pa je prisotno tudi vprašanje, kakšna je bila intenzivnost in vsebina ugovarjanja sodniku, ki se je zelo hitro odločil, da ju postavi na hladno.
V zadnji tekmi tega kroga, v Ljubljani, je Olimpija zanesljivo (rutinirano), čeprav s skromnim rezultatom premagale zadnje Krško. Takoj pa je potrebno pohvaliti goste, ki so se predstavili z gledljivo in učinkovito igro. Imeli so še priložnosti, čeprav je bil vtis celotne tekme bolj v smeri, da je Olimpija sposobna zadeti gol takrat, ko je potrebno, pri tem pa je cilj samo pozitiven rezultat (zmaga). Ta je pripomogla k znižanju zaostanka za vodilnim Mariborom, kar pa ne pomeni veliko. Prvenstvo v tej sezoni, Mariboru lahko uide le ob izrednih razmerah.
Sicer pa za drugi in tretji prejeti gol Krškega, velja omeniti slabe in nepravilne odločitve njihovih igralcev. Pred dosojeno 11-metrovko, bi moral obrambni igralec Krškega pričakovati, da bo nasprotnikov igralec poskušal priti do žoge. Zato je bila možnost uporabiti drugačno reakcijo, kot pa direktno spotikanje. Pri tretjem golu, pa je obrambni igralec nepotrebno preigraval (namesto takojšnje podaje naprej, ali na krilni položaj), izgubil žogo, nakar je sledila takojšnja podaja v prazen prostor, kjer Kidriču ni bilo težko zadeti gola. Gol, za znižanje rezultata, ki ga je Olimpija prejela tik pred koncem tekme, je bil samo še dodatna nagrada Krškemu, za ves trud na tej tekmi. Prepozno so začeli igrati tako, kot trenutno igrajo in preveč odločilnih napak, v obrambi imajo, da bi se lahko enakovredno vključili v borbo za 9. mesto, na lestvici.
Zaključek. Nervoza igralcev (in morda tudi strokovnih vodstev), v zadnji tretjini prvenstva je po svoje razumljiva. Prvak je morda znan, vendar pa si tudi Maribor, ne sme privoščiti nobenega spodrsljaja, posebno na domačem igrišču. Na razpolago je še dovolj točk, Olimpija pa po mojem mnenju igra trenutno bolj prepričljivo, kot Maribor in ima še možnosti stopnjevati formo. Verjetno je znano tudi moštvo, ki bo izpadlo iz lige (naj mi iz Krškega ne zamerijo). Zato pa bo še vedno zanimivo v borbi za Evropo in tudi za 8. mesto, saj so si trije potencialni kandidati, zelo blizu na lestvici. Teoretično pa trenutno še nobeden ne sme biti povsem miren, kajti na razpolago je še takšno število točk, ki ob popolnem mrku kakšnega moštva, še lahko spremeni vnaprejšnje nehvaležne napovedi.
Z oziroma na uvodna izhodišča, pa je kljub vsemu bolj v ospredju, da se stori vse za nadaljnji dvig kvalitetnega nogometa v Sloveniji. Ob tem pa ponovno dajem v ospredje, da je delež mladih igralcev še vedno premajhen, v večini klubov, še posebej pa z ozirom na prevelik delež, premalo kvalitetnih večine tujih igralcev, v naših klubih. V tujih klubih (seveda veliko bolj bogatih), je to razmerje povsem drugačno (v korist tujih igralcev). Toda tam imajo opraviti z najkvalitetnejšimi igralci na svetu.
Janez Zupančič
[1] Dr. Branko Elsner : Nogomet, Teorija igre, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 1997-stran