Petek je bil izjemen dan za Slovenijo, za kolesarstvo in za nogomet. To kar sta (homogeno) storila Pogačar in Roglič, na Vuelti, med samimi zvezdniki, se je kar moralo preseliti zvečer v Stožice. Skoraj ni dvoma, da so si nogometaši pred odhodom na tekmo, v živo ogledali kolesarsko predstavo, ki je zahtevala ogromno naporov in tudi pameti, za to dvojno zmago.
Za večerno nogometno predstavo, tudi sam ni sem imel dvoma. To vedo tisti, ki so me o tem o možnem rezultatu spraševali. Res sem napovedal samo 1:0, objektivno, glede na zvezdnike v vrstah Poljske, toda dovolj sproščen in zanesljiv, da tokrat sledi v Stožicah, naša izjemna predstava.
Pred začetkom tekme, je bil občutek še boljši. Podpora gledalcev je bila izjemna (vsa čast tudi Poljskim navijačem). V oči pa mi je padlo, da smo verjetno tudi nekoliko močnejši od njih (višji in težji) ter mlajši (Vir : Transfermarkt). Kasnejša analiza (doma), je tudi to primerjavo potrdila. Razlike sicer niso bile velike, ampak dovolj za potrjeni optimizem.
Zato najprej : vsa čast in pohvale vsem našim igralcem in selektorju Keku, ki je prav te igralce postavil na igrišče, kjer so do zadnje minute iztisnili vso moč in energijo, za tako odmeven rezultat.
Že sama razporeditev in vloge naših igralcev (z dvema napadalcema), kjer je bilo jasno, da bo vse povezovalne niti držal Iličić, Šporar pa ne bo brezglavo tekal od enega do drugega branilca in nepotrebno izgubljal energijo, je bil že prvi selektorjev zadetek v polno. Zagotovljena je bila prva obrambna linija. V živo se je dobro videlo, koliko strahu je bilo v centralni liniji Poljakov, ko sta se jim približala Iličić in Šporar. Ker sem že pri obrambnih zadevah, moram izpostaviti odlično postavitev naših dveh centralnih branilcev (Struna in Mevlja) ter le občasne izlete obeh zadnjih krilnih igralcev (Stojanović, Balkovec) ter vlogo Krhina in Kurtića, kot zadnjih zveznih igralcev. Imela sta obilno pomoč tudi obeh krilnih igralcev (Verbič, Bizjak), od katerih je Bezjak bil v vsakem trenutku sposoben prekinjati poskuse nasprotnika, tudi z ostro igro na meji prekrška. Skupaj z Verbičem sta bila povsod. Vratar Oblak. Bil je zelo angažiran kapetan. Kar pa se obramb tiče. Vrhunski vratar. Vse njihove, predvsem visoke podaje, je pobral, kot hruške. Popolnoma zanesljivo. Od ena, do enajst, smo imeli tokrat popolno moštvo, v vseh pogledih, z dirigentom (selektorjem) Kekom in njegovim prvim pomočnikom Benedejčičem (užitek ga je bilo gledati tako aktivnega, po tem kar je prestal). Tudi vse zamenjave, so storile svoje.
Poljakom preprosto nismo dali nobenih možnosti. Njihovo začetno iniciativo in posest (na naši polovici) bolj štejem v pasivno posest, brez končnega učinka. Poljaki do priložnosti niso prišli. Že kmalu pa je prišel do strela Iličić (okrog 10. minute) in tisto pozitivno dogajanje, ki daje rezultat je bilo vse bolj na naši strani. Po streljanem kotu smo zasluženo prišli do vodstva, ga zadržali do konca polčasa in si na ta način zagotovili najboljše izhodišče za nadaljevanje tekme. Ni dvoma, da jih je veliko na stadionu pričakovalo preobrat. Toda ni se zgodilo. Naši niso popuščali. Bilo je toliko pametne, disciplinirane, organizirane in predvsem ostre igre, da Poljaki praktično niso mogli priti do prave priložnosti. Pričakovala se je kakšna poteza več Lewandowskega. Nič. Bil je nemočen, izgubljen, v zelo zgoščenem prostoru, ki smo ga vedno znali postaviti, če so Poljaki prehajali na našo polovico. Nato pa je sledil še zaključni udarec. Iličić je izjemno podal v globino, Šporar pa izkoristil svoje sposobnosti, prišel pred branilce Poljske in skoraj iz mrtvega kota, zagotovil gladko in zelo zasluženo zmago. Vsi na stadionu smo bili navdušeni. Fantje pa so na igrišču to vračali.
Ne morem drugega zapisati, da tokrat ni mogoče najti nič slabega, vprašljivega. Čeprav jim je bilo težko, saj nasprotnik le ni bil za podcenjevanje, so naši vseh 90 minut zdržali in kljub veliki utrujenosti, onemogočili Poljakom ugodnejši zaključek tekme.
Odziv polnega stadiona skozi celo tekmo in po zadnjem sodnikovem žvižgu, je bil najboljši dokaz pristopa na tekmi. Težko bi se spomnil kakšne podobne tekme naše reprezentance, na stadionu v Stožicah. Blizu je tekma z Anglijo, vendar pa takrat rezultat, ni bil ugoden za nas, saj smo na koncu izgubili s 3:2.
Uspeh naše reprezentance je potrjen tudi s statistiko tekme. Posest, število podaj ter število natančnih podaj, je sicer na strani Poljakov. Toda mi smo imeli več strelov na gol, več strelov v sam okvir gola in tudi več kotov (iz enega smo tudi povedli) in to je bistvo, ki v kompleksni celoti podatkov, utemeljuje učinek = rezultat.
Prvi kvalifikacijski del je zaključen. Smo zelo blizu vrha. Morda že po ponedeljkovi tekmi z Izraelom, lahko pridemo celo na drugo mesto. Popoln preobrat. Tekma s Poljaki je to potrdila. S takšnim pristopom, si naši fantje in selektor Kek, s celotnim strokovnim vodstvom, tudi zaslužijo.
Naj se fantje najprej dobro (aktivno) odpočijejo in še v eni zelo pomembni tekmi dokažejo, da smo Slovenci vedno sposobni presenetiti. Čeprav že dolgo nismo bili na večjih prvenstvih (EP, SP), se s petkovo zmago, ta priložnost spet ponuja. Težko bodo naši fantje to priložnost izpustili, čeprav bo naslednja tekma povsem drugačna od petkove. V ponedeljek bo Izrael v vlogi Slovenije, proti Poljski. Zato, pametno, odgovorno, strpno, za uspešno.
Janez Zupančič