Zavestno sem podal izjavo o možnostih naše reprezentance na EP 2024, pred odhodom reprezentance v Nemčijo. Povsem normalno je bilo tudi to, da se zaščitil nepotrebno evforijo in morda tudi nerealna pričakovanja. Toda na včerajšnji tekmi se je ponovno pokazalo, da resnično spet imamo spoštovanja vredno reprezentanco.

Moram pa se osredotočiti še na nenapisano, vendar tudi rečeno v izjavi. Če bo za Dance nastopil Eriksen, so naše možnosti še večje. Res je tudi, da je pri Dancih pokazal daleč največ, dosegel tudi vodilni gol. V prvi vrsti pa mu je treba čestitati, da se je popolnoma pobral po tisti tekmi s Finsko (tudi na EURU), ko je večina že mislila, da tega ne bo preživel. Vendar pa je njegova vloga v igri bila dodana vrednost za naše igralce v zvezni vrsti. Tam so Danci povsem pogoreli. Številne so bile sicer njihove kratke in tudi natančne podaje. Toda vsi njegovi soigralci so alibijsko iskali samo njega. Tako pa se ne igra v prestižni igri za točke. Predno so kaj sestavili (poskušali sestaviti) so bili naši igralci že na pravem mestu. Če pa se kaj ni moglo preprečiti pa so bili to naši odločni drseči starti in izbijanja žoge (predvsem Bijol, Janža in Drkušič), ali pa vratar Oblak v zadnjem trenutku. Od tistih slabih minut (kot je bilo govora v komentarjih med tekmo, ali), jih sam uvrščam bolj med pameten taktičen pristop. Meni so bile bolj všeč naše nekatere dolge globinske podaje. Danci se lahko zahvalijo, da niso prejeli gola (Šporar), skozi sredino, kar se organiziranim reprezentancam ne sme zgoditi. In še prepočasni so bili za naše igralce ter sposobni storiti še kakšno napako. Pa strel Šeška tik mimo gola in..

Prav po priložnosti Šporarja in igri, kjer so Danci “sprejeli” naš ritem in igro se je je začelo nagibati na našo stran. Že v 1.polčasu so fantje znali tudi na kratko podajati (imeli žogo v posesti), s to razliko, da sta bila Šporar in Šeško konstantno nevarna v bližini gola. Nismo se branili. Pametno smo stali, skozi celo tekmo. Morda nismo bili nagrajeni z zmago samo zaradi tega, ker realno še vedno spadamo nekoliko nižje, kot naš včerajšnji nasprotnik.

Pravočasno je Janža (drugič) podobno streljal po izvedenem kotu. Tokrat bolj natančno. Veselje je bilo nepopisno. Uvod k izenačenju je prispeval Šeško, vendar je žogo zaustavila stativa. Če bi šla v gol, vratar ni imel nobene možnosti. Bil je predaleč od žoge.  Edina škoda včeraj je ta, da jim nismo dali še enega.

Ne glede na to pa fantje in selektor ter vsi ostali v strokovnem štabu. Počasi, pametno in preudarno. Sledita dve težki in pomembni tekmi. Hitrosti v igri bo veliko več, tudi agresivnost bo na višjem nivoju. Ni pa dvoma, da jih bomo znali občasno tudi stisniti ter morda tudi odločilno zadeti.

Zato. Vse čestitke za prvi (polovični uspeh). Bom si pa za konec sposodil izjavo iz današnjega športnega časopisa Ekipa, celjskega trenerja Krznarja ” da še nikdar noben navijač ni zabil nobenega gola[1]. Zabil ga je tokrat Janža, o katerem so imeli nekateri kar določene pomisleke (slabša naša leva stran). Na vrsti pa sta še Šporar in Šeško, ali pa kdo drug, npr. Gnezda Čerin (tudi njegov udarec z glavo bi lahko končal v danski mreži) ter vsi, ki prihajajo pred nasprotnikov gol pri izvajanju standardnih situacij.

In navijači. Vsa čast. Ogromno jih je bilo. V pravem trenutku so podprli naše fante. Uživajte, navijajte za Slovenijo. Jaz. Nisem navijač. Nekdaj sem bil poleg (v NZS), kot selektor mlajših reprezentanc, do vključno U21. Že kar davno, toda, kot da bi bilo včeraj. Bil sem igralec, zato sedaj igram skupaj z njimi in selektorjem, Srce mi je vedno bilo za Slovenijo in tudi bo.

Janez Zupančič

Opomba : zaradi težav s spletno stranjo, je prispevek objavljen šele danes.

[1] Vir: EkipaSn, ponedeljek 17.06.2024, stran 11