V trenutku ko so bile znane skupine reprezentanc v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v nogometu, sem v trenutku (doma v družbi) dejal. V tej skupini smo lahko tretji, kaj več pa bo že presenečenje. Samo Kosovo nam ne bo konkurenčno, medtem, ko bosta Švica in Švedska pretrd oreh, da bi lahko dosegli kaj več. Seveda so bila pričakovanja javnosti mnogo večja po evforiji, zaradi predstav na evropskem prvenstvu. Še veliko let bo Šeško sanjal, kako mu proti Portugalski ni uspelo zadeti in se uvrstiti celo v najožji del, tradicionalno uspešnih reprezentanc.
Optimistov je bilo takrat veliko. Tudi selektor Matjaž Kek je dokaj suvereno izjavil, da bodo favoriti v naši skupini (Švica in Švedska) morali za napredovanje vprašati in upoštevati tudi nas.
Zato tudi danes na dan zadnje kvalifikacijske tekme, ki ne odloča o ničemer nimam kaj posebnega dodati. Le Kosovo je zasluženo pred Švedsko. Kdo bo zadnji v skupini, pa bomo zvedeli zvečer.
Nobenih primerjav z bivšo Yu ne želim vleči. Hrvati so tradicionalno redni udeleženci največjih tekmovanj, Srbija nikakor ne more doseči nivoja Hrvaške. Občasno se pojavi še reprezentanca BiH, ki bo danes iskala priložnost za napredovanje v Avstriji.
Ali bi se dalo in moralo reprezentanco sestaviti tudi drugače, ni vprašanje za navijače. Mnenj in predlogov je toliko, da se človek pri tem lahko popolnoma izgubi. Če je bil Matjaž Kek do nedavnega še skoraj nacionalni heroj, zakaj bi ga morali sedaj (nekateri) žaliti. Sicer pa tudi menim, da je šlo bolj v negativni smeri tudi zaradi odhoda njegovega pomočnika Boštjana Cesarja. Ta je po mojem mnenju v reprezentanci predstavljal človeka z igralsko in osebno avtoriteto in bil s tem Matjažu Keku v veliko pomoč.
Namreč bolj se bomo morali začeti ukvarjati z našo nogometno prihodnostjo. Imamo veliko število tujcev v vseh ligaških tekmovanjih. Toda ali so med njimi tudi taki, ki bi lahko nastopali za našo reprezentanco. Sem pa tja že kakšen, pa se mi še ob tem pojavi vprašanje, ali gre bolj za uspešnega klubskega igralca, ali igralca, ki se zaradi dejanskih kvalitet brez problemov vključi v kolektiv reprezentance.
Osebno izpostavljam slovensko nogometno prihodnost s pogledom na mlajše igralce. Veliko takšnih, ali drugačnih mnenj redno poslušam, ko sem v krogu bivših nogometašev, ali pa v krogu tistih, ki preveč vedo o nogometu, pa so dejansko imeli z njim malo opraviti. Še vedno tekoče spremljam dogajanja v nogometu med starejšimi in mladimi neposredno. Nekatere zadeve, bom kar konkreten vsebine me presenečajo. Preprosto, tako se ne dela. Ne morejo biti telefoni, tablice in izgovori na današnji čas, kritje za vsebine, ki ne prispevajo k razvoju, predvsem mladih. Beseda je premalo, potrebna je neposredna (na treningu) demonstracija, ki jemlje dih predvsem mladim.
Sinoči sem gledal kvalifikacijsko tekmo za uvrstitev na SP med Nemčijo in Slovaško. Vrhunsko in poučno. Pas igra v globino, ali širino (visoke podaje prava redkost), hitrost gibanja igralcev in odkrivanje, prava reakcija (tek proti podani žogi, ne pa čakanje na žogo), itd. Potrebno bi bilo posneti nekaj detajlov. Zakaj sem to zapisal. Zato ker je mlade igralce potrebno najprej “zdresirati” v osnovah, zato kasneje ni več problemov v vsaki nadaljnji selekciji.
Preveč sem že filozofiral. Toda še danes (po mnogih letih) se zelo dobro spomnim, kaj in kako smo delali. Je pa res, da so morda glavni odločevalci drugi, kot trener. Toda vsaj jaz ne bi bil nikoli trener, v katerem bi mi nasvete, ali usmeritve delil nekdo, ki ni bil nad mojim igralskim nivojem. Sam sem imel takšne trenerje.
Za zaključek. Slovenija bo še šla naprej, o tem ne sme biti dvoma. Toda ne smemo zamuditi, da skrbimo za ustrezen razvoj.
Janez Zupančič