Upravičeno sem v določeni meri analizo tekme s Koprom začel z nepopularnim in občutljivim vložkom. Dotaknil sem se tistih, ki samo posredno kreirajo dogajanja na igrišču. Takšne ocene so vsaj na višjem rangu mnogokrat deležne raznih nasprotujočih mnenj, ocen, obtožb, itd. Nekateri jih tudi »vzvišeno« klasificirajo v metodo dela (ali pritiska) trenerja in tudi kluba.

 

Direktno bom napisal, da v mojem primeru to žal počnejo res samo »nesposobneži«, kajti drugega argumenta za to nimajo. Za preteklost obstoje celo določeni video posnetki. Največja potrditev mojega kritičnega ocenjevanja določenih situacij pa je uradna kazen Nogometne zveze Slovenije oziroma sodniške organizacije, ki je v letu 1998 doletela sodnika v takratni 1.Slovenski nogometni ligi.

 

Tega madeža oziroma poseg sodnika v našo dobljeno tekmo proti že takrat slavnemu Mariboru v Mariboru ni mogoče izbrisati. Glede na to, da sem le igral nogomet in to v najvišjem (Yu) rangu (začel pa sem na vasi) in glede na to, da spremljam vsa ta dogajanja tudi na največjih tekmovanjih (res neverjetno, kaj lahko počnejo sodniki), je tudi moja opredelitev jasna. Niso vsi sodniki isti (enaki). Zelo skromen delež je tistih, ki bi jih enostavno morali odstraniti, saj delajo škodo nogometu, za katerega imamo v Sloveniji tako malo manevrskega prostora (tako majhno možnost kvalitetne selekcije igralcev). Z zadovoljstvom sem prav včeraj v Kopru poslušal uglednega nogometnega delavca, kako na njihovem območju mladi sodniki dobesedno ne želijo »trenirati« skupaj z njihovim uglednim mednarodnim sodnikom g.Skomino (nikoli nisem imel z njim težav).

 

Odveč je opisovati  dogajanja na tekmi in presojanje, saj me je od vsega najbolj zmotilo in zato me je glavni sodnik tudi opomnil, da je povsem čiste situacije presojal (nepošteno), sam pa sem ga opozarjal samo na pošteno sojenje. Npr. za samo eno očitno, iz aviona videno vlečenje našega igralca, na robu 16-m prostora domačih v 2.polčasu, sta se tako glavni sodnik, kot pomočnik (odlično je moral videti), naredila »gluha« (v Kranju je npr. pomočnik glavnega sodnika neupravičeno razveljavil naš doseženi gol proti Domžalam, pri rezultatu 0:0-na koncu pa smo to tekmo izgubili).

 

Ampak vendar. Koper je zmagal zasluženo, saj so 2 x zadeli našo mrežo in pri tem jim neposredno ni nič pomagal sodnik. Prejeli so tudi 4 rumene kartone (mi nobenega), kar pomeni, da so vložili vse napore, da nas premagajo in to se je tudi zgodilo. Vsa čast tudi nekaterim njihovim igralcem, ki so po koncu tekme prišli kulturno pozdraviti in čestitati za našo igro.

 

Za nas je ob vsem tem le škoda, da na takšen način prihajamo v slabšo situacijo tudi na lestvici, doživljamo poraze, ki jih ne bi smeli, saj si kljub določenim odločitvam takšnih porazov res ne smemo privoščiti. Kratek pogled na prejete gole v spomladanskem delu jasno pokaže, da so ti goli bolj predvsem rezultat naših neodločnih reakcij, nasprotno pa mi ne dosežemo gola iz najbolj čistih situacij, kot sem omenil predvsem zaradi »prirojenih« napačnih reakcij.

 

V prejšnjem članku sem navedel, da smo »problematični« v situacijah, ko je potrebno postaviti piko na i. Trenutno nam zato še manjka :

  • sposobnost preprečitve enostavne situacije v fazi obrambe in
  • sposobnost doseči gol tudi iz polpriložnosti (včeraj so bile to popolne priložnosti,

 

kar se je že pokazalo kot  odločilno v tekmah z enakovrednimi nasprotniki, v spomladanskem delu prvenstva (HIT Gorica, Domžale in Koper).

  

Prepričan sem, da bomo (pogoj tesnega sodelovanja in upoštevanja napotkov trenerja) to slabost zagotovo izkoreninili do konca prvenstva, kajti to predstavlja pogoj za kvaliteten vstop v višjo starostno kategorijo, v katero prehajajo ti fantje.

 

Morebitne napačne odločitve sodnikov moramo vzeti kot dejstvo,  sposobnost kritičnega presojanja storjene (nepotrebne) napake, pa morajo postati še večji motiv vsakega igralca za dnevno vadbo in s tem bo zagotovljen  učinek v igri.  To mora  sedaj, ko imamo v ekipi trenutno tudi 3 kandidate za reprezentanco NZS U16 postati vsakodnevna obveznost in odnos do dela.

 

 (Op. : pričakoval sem, da bo to že zdavnaj osvojeno, če malo primerjam z lansko U14, kjer so bile »težave«, ki jih opisujem dokaj hitro osvojene in prepoznavnost celotnega moÅ¡tva v igri zelo jasna. Več o tem v naslednjem članku â?? Analiza prvih pet tekem v spomladanskem delu prvenstva).

 

Kar neprijetno se zaradi vsega tega tudi sam počutim, vendar z vso razpoložljivo energijo stojim za temi fanti, s katerimi se dnevno srečujem in zato moramo resnično (čas je že) preboleti določene »otroške bolezni« in delati ter uspeti v smeri vzgoje igralcev, ki bodo v ponos klubu tudi v starejših selekcijah.  To je cilj in hkrati edini motiv za vsakega igralca. In ker nas v tem tekmovanju praktično ni nihče še nadigral (pardon : to je bil Interblock jeseni-zmagali pa smo mi), ni razlogov za nobeno paniko, razen za še bolj zahtevno delo. Od tega pa kot trener ne odstopam niti za majhen korak in s tem so igralci že zdavnaj seznanjeni.  Včerajšnji poraz to zahtevo samo še potrjuje.

 

Janez Zupančič

Trener Noga Triglav U14