Biografija

Za mano je kar veliko let življenja. Že od otroških let je to prežeto s športom, zlasti z nogometom. Ne glede na mnogo črnih lis in slabih izkušenj iz nogometa nisem mogel nikoli izstopiti. Nenazadnje sem zaradi njega v otroških letih, pred zaključkom osnovnega šolanja, lažje prebrodil težke trenutke ob smrti očeta. Za to pomoč se lahko zahvalim takratnemu mojemu klubu NK Litija vsem funkcionarjem, trenerjem in seveda soigralcem. Upam, da sem jim delček tega vrnil na igrišču, pozneje pa z uspešnim igranjem na jugoslovanskem nivoju, skupaj še z dvema “Litjanoma”, Darkom Domadenikom in Jožetom Prelogarjem v NK Olimpija.

Trenerjev v Litiji to so bili Muljavec, Šubara, Pavlica I. in Kneževič, ne bom pozabil nikdar. Njihov trenerski pristop in odnos je bil že takrat sodoben in to je še danes v meni.

Tudi zaradi tega nisem imel večjih problemov niti pri igranju v višjem (jugoslovanskem) rangu, čeprav so svoje znova naredili tudi trenerji. Če jih omenim: na drugoligaškem nivoju v NK Mercator so bili to Zikovič, Kapidžič, Andrej Oblak, Hlavač in Gugolj.

Poseben nivo pa je za mene predstavljal stalno prisoten izziv I. jugoslovanske lige, ki ga ni mogoče izpustiti od začetkov v letu 1973 (pred odhodom v NK Mercator), in sicer :

  • po vrnitvi iz JLA (v času služenja vojaškega roka v Postojni sem igral za tamkajšnji klub), sem prejel vabilo kluba FC Partizan Beograd. Preizkušnjo sem opravil uspešno, lahko bi ostal, vendar pa je bila nostalgija do doma, Slovenije, prevelika. Vseeno sem imel priložnosti trenirati in igrati z legendami tega kluba in Jugoslavije, na primer z Vukotičem, B. Đordevičem, Bjekovičem, Golacem. Trener je bil Vasovič.
  • omeniti moram, da me je vabila tudi Olimpija, vendar vabila nisem sprejel, čeprav sem v času srednješolskega izobraževanja v Ljubljani že treniral z mladimi v Olimpiji
  • v sezoni 1972/73 pa sem kljub vsemu prestopil v NK Mercator, največ po zaslugi tedanjega generalnega direktorja trgovske družbe Mercator g. Adija Osterca
  • Iz Mercatorja me je pot največkrat vodila v Olimpijo. Leta 1975 sem bil pod vodstvom danes že pokojnega trenerja Nedeljka Gugolja gost njihove mlade ekipe na turnirju v Italiji in po tem sem enostavno moral prestopiti v Olimpijo leta 1976, kjer sem se “dokopal” do velikega zaupanja trenerja Miloševiča, vendar pa v klubu nisem hotel ostati, saj so mi na začetku ponudili zelo malo, pa zato toliko več obljubili za pozneje, a sem se vrnil v Mercator, kjer sem imel vse. Tega leta sem se tudi poročil in moram priznati, da je bila v teh trenutkih Olimpija kljub vsemu zelo korektna.
  • Nadaljeval sem v Mercatorju. Vmes je prišla še ponudba Rudarja iz Velenja (II. liga) s fantastičnimi pogoji, vendar pa Mercator ni dovolil prestopa, podobno kot ne k prvoligašu FC Rijeka, kjer je bil vratar nekdanja legenda Olimpije in tudi vratar Mercatorja Borut Škulj.
  • leta 1980 pa je znova prišla nepričakovana ponudba iz Olimpije, kjer je bil trener zame najboljši, sicer  zelo zahtevni Nedeljko Gugolj. Res je imel vse, kar krasi sodobnega trenerja, čeprav so ga mnogi drugače ocenjevali.
  • Olimpija. To je res moje najlepše in najbolj odmevno obdobje igranje nogometa  določenim problemom v klubu navkljub. Toliko slave, toliko pozornosti na območju tedanje Jugoslavije res nisem pričakoval. Tega se ne da opisati, to je treba doživeti. Prav zato ostaja Olimpija v mojem spominu večno zapisana. Pri tridesetih letih je bilo res težko pričakovati, da bom zaigral skupaj z bratoma Ameršek, Katancem, M. Elsnerjen, Vujnovičem, Terčičem, Iskro, Hudarinom, Dalanovičem, Lalovičem, Bošnjakom, Petrovičem, Rožičem in ostalimi, ki bi jih še moral imenovati.
  • po izpadu Olimpije iz prve lige sva skupaj s kapetanom Olimpije Vilijem Amerškom prestopila v VSV Villach. Tudi v tem (čeprav tujem klubu) sem doživel izjemne nogometne in čustvene trenutke, ki jih je težko opisati.

Dolga je tudi moja trenerska pot. In ker sem še aktiven trener, bo predstavitev prišla na vrsto pozneje.

Težko bi bilo doseči vse opisano, če mi v življenju, od leta 1976 dalje, ne bi stala moja žena Sonja. Nikoli ji ni bilo težko (ali pa vsaj ni pokazala) pomagati, svetovati, ostajati sami z dvema otrokoma, najti ohrabrujočih besed, ko so bile potrebne, itd. In takšna je še danes. Veliko pozitivne energije sta dodala še oba otroka. Starejši  sin Davor je bil prav tako nogometaš, ki je igral v prvoligaškem rangu in ga prehitro (imel je utemeljene razloge) zapustil. Še danes igra v III. ligi. Mlajša hčerka Jana je bila odlična atletinja, večkratna državna prvakinja v mlajših kategorijah, ki pa je kariero zaključila pri 18 letih. Oba imata fakultetno izobrazbo, sta redno zaposlena. Po hčerkini strani imam tudi tri vnuke : Brina, Bora in Bresta. Prva dva sta že aktivno v nogometu, najmlajši Brest pa  bi verjetno po svojih trenutnih sposobnostih bolj sodil v atletiko, čeprav ima nogomet zelo rad. Četrti vnuk Lovro, od sina Davorja ima šele dobra tri leta in je trenutno  še v stanju odločitve/izbire njemu priljubljene športne aktivnosti.

Omeniti moram, da kljub igranju nogometa nisem nikoli zanemaril študija in službe. Morda sem bil tudi zaradi tega in službovanja na najodgovornejših mestih večkrat v slabšem položaju v primerjavi z nekaterimi drugimi.

Seveda pa mi zaradi tega ni žal. Kljub vsemu sem nogometu v primerjavi z drugimi več dal kot dobil. Knjiga v nastajanju “V imenu nogometne resnice” bo namreč do podrobnosti in z argumentiranimi dokazi še bolj obelodanila mojo nogometno, deloma tudi življenjsko pot.

Janez Zupančič