Kaj predstavlja njegova, zagotovo daljša odsotnost v moštvu ? Preprosto, po mojem mnenju. Katastrofa. Nesrečen slučaj na tekmi v Avstriji proti Wolfsbergu in zlom stopalnice, zahtevajo daljše okrevanje. Prve napovedi so bile pogubne : longeta, pregled, mavec 2 meseca, ugotovitev stanja in morda tudi operacija po odstranitvi mavčne obloge. Adijo nogometna spomlad. Nisem stal križem rok, nisem bil ravnodušen, niti pesimist, odločno hitro, pravilno sem zavihal rokave. Izkoristil sem dolgoletno korektno medsebojno sodelovanje, temelječo na visokih standardih spoštovanja in zaupanja in iz prve (na podlagi pridobljene informacije) potegnil pravo potezo, ali pritisnil na pravi gumb. Ta gumb pa je nihče drug, kot moj nekdanji soigralec v zlatih jugoslovanskih časih Olimpije, Vukadin Lalovič (kje vse bi lahko »pristal« njegov sin Sašo, naš član, če bi podedoval samo nekatere njegove sposobnosti). Noben od naših igralcev se niti še ni rodil, ko sva igrala skupaj. Prijateljstvo, spoštovanje, odnos in vedno pripravljenost za sodelovanje ter pomoč je ostala. Vukadin se je obrnil na moj poziv na vrhunskega strokovnjaka-specialista, velikega ljubitelja športa, dolgoletnega reprezentančnega zdravnika dr. Slobodana Macuro. Da, pravo potezo sem izbral. »Lale«, je tukaj zelo močan in ne glede na to, da doktorja tudi sam predobro poznam (in tudi on mene), je vse jasno. Njegovo poznanstvo z doktorjem je daljše, veliko bolj osebno, temelječe na vseh vrednotah, ki sem jih že omenil in zato je bil učinek takojšen.
Blažu ni treba čakati na ponoven pregled do ponedeljka, Blaž je že operiran in samo od njega bo sedaj odvisno kakšen odnos, kakšno spoštovanje in kako bo bo pripravljen delati, da se čim hitreje in ponovno uspešno vrne na nogometno igrišče.
Doktor Macura je zagotovo storil vse. Hvala doktor Macura, hvala »Lale« tudi v mojem imenu.
Moja naloga, moj odnos, moje spoštovanje do Blaža (ne glede na njegove določene naivne izpade in odnos do mene), so tak pristop in takojšnjo reakcijo zahtevale in predvsem zaradi Blaževih ambicij (ne mojih, jaz se lahko takoj umaknem) ter njegove pripravljenosti za delo na igrišču, sem to storil, v tem primeru, ki v moji igralski in trenerski karieri, ni edini.
Vrednote in pozornost, da se je zadeva z Blažem tako hitro in učinkovito razpletla (pa čeprav gre za amaterski nivo : lahko bi se končalo kar pri »gipsu« in…), jasno pokaže na kakšnem visokem nivoju je potekala komunikacija med več starejšimi in mlajšim, zato je v kontekstu določenih dogajanj nesprejemljivo, da so v obratni smeri (mlajši-starejši), lahko ti
odnosi včasih tako destruktivni, ponižujoči in še kaj.
Trdno sem prepričan, da in to tudi primer Blaža dokazuje, da so bili : odnos do dela, odnos do starejših, odnos do nadrejenih, itd., v preteklosti velike vrednote, tudi statusni simbol posameznika (res ugledna osebnost) ne glede na to, kje je bil ta posameznik prisoten (gospodarstvo, šport, kultura, itd.). Danes ne bi smelo biti nič drugače. Ampak očitno nekateri menijo, ocenjujejo, da je pot do uspeha drugačna. Motijo se. Brez teh osnovnih vrednot, je vse skupaj neka zgodba, kjer je v ospredju vse drugo (in tudi posledično krivo), kot pa pripravljenost posameznika, ali kolektiva, da se jasno, delovno in spodbujevalno usmeri v konkretno delo. Stalno lahko »nalagam«, da sem npr. sposoben preteči maraton (42 km), objektivno pa še s kolesom po končani zimi, prvič težko premagam to razdaljo.
Ni pa dvoma, da to v določenem času, z načrtnim pristopom in redno vadbo tudi dosežem. Veliko odrekanja je potrebno, da se bom šele po več letih vadbe približal na 1 uro, do najboljših. Ampak jaz sem zadovoljen in uspešen, da pridem na cilj, čas ni več važen. Seveda pa tako nisem razmišljal v preteklosti, ki je bila, kot sem že omenil preprosto prežeta s pozitivnimi vrednotami, spoštovanjem, odnosom, trdim delom, poštenim medsebojnim sodelovanjem in pomočjo. To ostaja, to daje vedno rezultat.
Nobene javne zahvale v primeru Blaža niso potrebne (je pa lepo prebrati), kajti tak odnos je v moji naravi, iz besedila v prejšnjih odstavkih, pa vsak lahko razbere, da ni bilo nobene ovire, nobene zapreke, s strani mojega nekdanjega cenjenega soigralca iz preteklih let, niti uglednega doktorja-specialista, ki bi lahko samo zamahnil z roko, ali odložil slušalko. Ne to so osebnosti z vrednotami, ki jih ni mogoče plačati z nobenim denarjem.
Menim, da ni potrebna povezava s sinočnjim treningom. Podrobna analiza skice treninga (vključno z uvodnim delom) in zahtevanimi cilji, je jasna in nedvoumna, prav tako izvajalci. Pomemben pri tem pa ni bil opozorjeni posameznik, bolj zaskrbljujoč je sekundarni organizator.
V kontekstu naslova pa je najbolj pomembno : Blaž čim hitreje se pozdravi, kajti vsebino je treba znati poučno prebrati.
Kljub temu pa optimistično pričakujem (časa imamo še nekaj na razpolago), prav zaradi Blaževe poškodbe in odsotnosti, popoln preobrat, v katerem bodo prevladale vse pozitivne vrednote, podprte z garaškim delom, odnosi, pri katerih bo potrebno znati razlikovati strokovno opozorilo-usmeritev posamezniku, skupini, ali celotnemu moštvu, kot opozorilo za izboljšanje in napredovanje. Negodovanju, predrznemu obnašanju in nedelu nisem bil nikoli pristaš in tega ne bom nikoli podpiral, niti se v tem pogledu spremenil. Praksa in rezultati v mnogih selekcijah različnih starostnih kategorij in rangov so dovolj jasni argumenti. No pa saj ni nič drugače, trenutno tudi v Zarici.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj
DODATEK – DEL IZ UGLEDNEGA STROKOVNEGA ČLANKA-Prejeto po e-pošti : 23.01.2015/14.36/kopirano :
Hi Janez,
Keeping players in position is essential for team shape. But if you coach young players, you may think they only way to do this is with a ball and chain.
Thankfully, we have a training guide that shows you how to give players the discipline to stay in position without locking down their enthusiasm.
Opomba : moja zahteva iz sinočnjega treninga (članek sem slučajno prebral danes, na kar me je opozoril naslov članka). Ni naključje.