Ne glede na naslov je najprej potrebno izpostaviti, da na tekmi v Podzemlju, protin NK Kolpa nismo bili sami. Najzvestejši funkcionarji in navijači, so bili tudi tokrat (seveda v prepoznavni rdeči barvi) prisotni. Najbolj pomembno pa je to, da so poleg podpore igralcem na igrišču, poskrbeli za snemanje tekme, saj je bil uradni snemalec zaradi praznikov odsoten.
Torej veliko pozitivnega v sam uvod tekme, čeprav smo imeli na razpolago samo 4 rezervne igralce. Pirc je bil kaznovan, Božičič pa je zaradi hudega zobobola potoval samo do Ljubljane in se vrnil domov. Tako je bilo potrebno na poti do Podzemlja razmišljati o nujnih spremembah v moštvu, ki smo jih skupaj z nekaterimi igralci tik pred tekmo tudi razrešili. Komunikacija na igrišču je zelo pomembna. Ni se smelo porušiti osnovnih zamisli in osnovne razporeditve. Odločitev je bila pravilna in se je več kot obrestovala na igrišču. Vse linije v moštvu so delovale odlično, usklajeno in organizirano. Hitro smo povedli iz prostega strela iz upravičeno dosojenega prekrška, kar je sodnik pravilno odločil, po drsečem startu domačega igralca. Neupravičena je bila reakcija domačih. Start domačega igralca bi se lahko končal tudi drugače, če naš igralec ne bi odskočil.
Po doseženem golu je bila premoč na naši strani, čeprav je potrebno omeniti prizadevnost in tudi obetavne akcije domačih. Ni presenetljivo, da so doma težko premagljivi in da je spomladi na njihovem igrišču padel tudi eden od naših zasledovalcev.
Osebno moram izpostaviti še vse domače funkcionarje, med njimi tudi g.Goršeta, ljubitelja nekdanje Olimpije iz 1.Yu lige, ki je avtor muzeja in zlatih časov Olimpije in kateremu sem odstopil nekaj opreme iz tistih časov (časa za ogled muzeja ni bilo). Prijetno je bilo počutje v Podzemlju, pred tekmo, med tekmo in po sami tekmi, zaradi takšnega odnosa, kateremu so dali dodatni pečat še sodniki z odličnim sojenjem, predvsem pa moderno interpretacijo pravil igre.
Naša visoka zmaga (po dveh tekmah brez doseženega gola), si seveda zasluži še nekaj iztočnic. Poleg res pravega moštvenega pristopa smo imeli še izstopajoče (že standardne) posameznike. Veliko zadovoljstvo pa je nastop Blaža Šujice, ki je z dvema goloma napovedal, da se vrača po težki poškodbi, operaciji in dolgem mirovanju. To velja tudi za Mateja Peternela, ki je prvič začel v začetni postavi in odigral boljše, kot se je od njega zahtevalo. Čeprav si vsi zaslužijo pohvale, moram omeniti še Stojana Iliča. Samo 13 minut je bilo potrebno in ponovno je dosegel gol in s tem ostal naš najboljši spomladanski strelec, skupaj z dvema jesenskima goloma (pri Savi), pa je celo na tretjem mestu med strelci našega moštva, kar ni zanemarljivo, ampak bolj spoštovanja vredno. Z vidika njegovega razvoja ni odveč omeniti še akcije, ko je nasprotniku na naši polovici odvzel žogo, jo hitro popeljal na nasprotnikovo polovico in podal do Šujice, ki je prehitro stekel v prazen prostor. Ostalih naših standardnih igralcev, ni potrebno navajati. Njihov delež, odnos ter učinek, je znan, pa naj gre za mlajše, ali nekoliko starejše-bolj izkušene igralce. Ni presenetljivo, da vratar Mulalič v spomladanskem delu prvenstva še ni prejel gola. Če že pride do nevarne situacije, je Ajdin tisti, ki prepreči veselje nasprotniku.
Prvenstvo se nadaljuje. Že v sredo nas čaka dokaj prestižna tekma z Ivančno Gorico, ki zaostaja za našim moštvom za 3 točke. Jeseni smo pri njih zmagali s 3:1, v pravi prvenstveni tekmi. Spomladi so sicer nekoliko boljše startali od nas, vendar bo prav tekma tega 20. kroga, že v veliki meri pokazala kako upravičeni so naši in njihovi apetiti za osvojitev 1. mesta, čeprav nismo niti eni niti drugi upravičeni zapostavljati oba druga najbližja zasledovalca (Ilirijo in Zagorje). Normalno je, da razmišljamo pozitivno in spoštujemo vse kar smo do sedaj dosegli (19 tekem brez poraza). Čeprav se dogajajo takšne, ali drugačne zadeve (v čudeže pa ne verjamem), moram biti optimističen. Po vsem kar smo neprijetnega doživeli (spomladi), pa skoraj ne dvomim, da nas lahko presekajo tudi v prihajajoči tekmi samo drugi dejavniki, ne pa morebiten naš slabši odnos. Ivančna Gorica je vsekakor spoštovanja vreden nasprotnik (že bivši prvoligaš), z izjemnimi pogoji za delo. To pa ne pomeni, da smo mi v podrejenem položaju, ali celo slabši. Tudi osebno cenim nasprotnika, ampak še mnogo bolj fante s katerimi smo skupaj, zato pričakujem pravi in odgovorni pristop, kot je bil na tekmi v Podzemlju.
Dan počitka na praznični dan, ki so si igralci tokrat pošteno zaslužili, mora zato služiti pozitivnemu polnjenju vseh baterij posameznikov prihajajoči tekmi, v katero gremo z ustvarjeno podlago odločno in brezkompromisno, vendar neobremenjeno.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj
