Kljub delnemu neuspehu proti Savi v preteklem krogu (1:1), smo se mirno lahko odpravili na pot v Zagorje, proti daleč najbolj učinkovitemu moštvu in pred tekmo prvemu konkurentu za naslov jesenskega prvaka.
Po prihodu v Zagorje kjer imajo sicer izjemne pogoje (velika pokrita tribuna in številne velike garderobe ter drugi pomožni prostori pod tribuno), neprijetno presenečenje. Igralna površina je bila v izredno slabem stanju. To se pri nas ne bi zgodilo, kajti Zoki bi zagotovo tik pred tekmo spravil površino v ustrezno stanje (na druge naše nevšečnosti pa je zaradi narave-preobilnega deževja skoraj nemogoče vplivati).
To pa ni smelo vplivati na angažiranost naših fantov v tej tekmi, kar se je nazadnje pokazalo v več kot zasluženi točki. Naše vodstvo z 1:0 (Šujica), je najprej obetalo več in s tem tudi nadaljevanje naše popolne uspešnosti v zadnjih dveh sezonah, na tem igrišču. Zdržali pa nismo, saj so domači že pred koncem 1. polčasa izenačili po strelu iz kota. Nepokrit domači igralec med štirimi našimi (statičnimi) igralci je iz neposredne bližine, obrnjen stran od našega gola, zadel z glavo in izenačil na 1:1.
Domači so predvsem z dolgimi podajami ustvarjali navidezno premoč in permanentno nevarnost za naš gol, toda do res lepih strelov in situacij smo večkrat prihajali mi in lahko bi se veselili tudi polnega izkupička. Proti tako kvalitetnemu moštvu, kot je Zagorje, je treba že ponujeno (tudi pol) priložnost izkoristiti. Situacije in zaključni streli Šujice in Levstka (več močnih strelov iz oddaljenosti in odličen prodor, ki ga je zaključil z udarcem tik mimo vratnice) ter povsem proti koncu izjemna priložnost Dolžana, po streljanem kotu, so pokazatelj, s kakšnimi nameni smo prišli v Zagorje in ne glede na to, da prave realizacije ni bilo, moramo biti zadovoljni. Serija neporaženosti se nadaljuje, še vedno ostaja ustrezna točkovna prednost pred zasledovalci, kar mora predstavljati ustrezen motiv našemu moštvu. Fantje so tudi v Zagorju prikazali svojo zrelost, najbolj zadovoljivo pa je mogoče oceniti ustrezno agresivnost v igri, ki nam je zelo manjkala teden dni nazaj. Pristop je bil povsem drugačen, v večini smo zadovoljili in hudujemo se lahko le nad naivno prejetemu golu (oziroma neustreznemu reagiranju nekaterih), prevladuje pa lahko le pozitivna ocena in pohvale za vse, ki so bili na igrišču.
Tekma je bila na visokem nivoju, z dovoljeno agresivnostjo in upoštevanju realne situacije v dvobojih, za kar ima zasluge zagotovo naš najboljši sodnik Damir Skomina. Njegovo prisotnost in sojenje na tem derbiju je potrebno je izraziti kot veliko zadovoljstvo, predvsem pa kot in čast obema moštvoma, saj se je bilo vseh 90 minut mogoče ukvarjati le z nogometom (na igrišču in na klopi). Bilo je kar nekaj isker, ampak enostavno ni bilo priložnosti za igralce in klop, za reakcijo. Mirno, preudarno, brez kakršnegakoli vpliva, so skupaj z obema pomočnikoma pripeljali tekmo do konca.
Izpostaviti je treba tudi kvalitetno navijaško atmosfero, ki so jo pripravili organizirani domači navijači (škoda je le za kakšno neprimerno opazko, ki pa je značilno prisotna na nogometnih tekmah), precej standardne podpore pa smo imeli tudi mi. Aplavz vseh gledalcev na koncu tekme, pa je zagotovo najboljši dokaz o odigrani tekmi ter pristopu igralcev obeh moštev in sojenju.
Prijeten, sončen in prazničen dan, zaključen z delitvijo točk, je na koncu tudi pravičen za obe moštvi. Seveda bi bilo zadovoljstvo ob naši zmagi še večje, ampak spoštovati je treba nasprotnika. Tako veliko število doseženih golov v preteklih 10 tekmah ni naključje in zato moramo biti realni in zadovoljni. Pomembno točko smo prinesli iz Zagorja, zato čestitke fantom, ki mora biti najboljša podlaga stopnjevanju naših aktivnosti. Prejeli smo sicer 4 rumene kartone, nobeden ne vpliva na našo zasedbo za naslednjo tekmo in to je po takšnem derbiju tudi zelo pomembno, kajti čaka nas novi motivirani nasprotnik Ilirija, ki se je točkovno po včerajšnjem krogu izenačila z Zagorjem na drugem mestu.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj