DO NOVIH TOČK BREZ POSEBNEGA NAPREZANJA

Pred odhodom na tekmo v Miren sem zapisal, da gre za zahtevno, pomembno in težko gostovanje, kar se je na koncu tudi izkazalo. Poleg dejavnikov, ki so bili našteti pa je bil odločilen še dodaten dejavnik – slabo pripravljeno igrišče za tekmo. To dejstvo nisem navedel, kajti že dolga leta mi je znano, da se v Mirnu vedno igralo na kvalitetni travnati podlagi. Edini negativni dejavnik je bilo lahko večdnevno deževje (pa je kljub temu šlo), največ pa burja, ki je na Primorskem, kar stalnica. Rahlo je pihljalo tudi včeraj.

Igrišče je bilo moteč dejavnik, zagotovo enakovredno za obe moštvi. Enostavno povedano. Odigrati je bilo mogoče šele s tretjo, namesto s prvo, za kar je bilo z naše strani veliko možnosti. Bistvena pa je seveda zmaga nove tri točke, ki morajo biti dodaten motiv tako za prihajajočo pokalno tekmo v sredo za uvrstitev v finale pokala na območju MNZ Gorenjska (in s tem pridobitev vstopnice za nadaljevanje jeseni, na republiškem nivoju), še bolj pa na zelo pomembno prvenstveno tekmo z vodilnim Tolminom, ki je spomladi tudi zmagal štirikrat zapored, kot mi.

Do zmage smo prišli z dvema res lepima goloma. Najprej je Nazič iz jeze, zaradi opomina za veliko tehničnih napak, močno streljal s skoraj 30 metrov in neubranljivo zadel domači gol. Vratar res ni imel nobene možnosti, saj se je žoga od prečke odbila v gol. Res izjemen gol, kateremu lahko samo zaploskaš. Vse dileme so bile odpravljene na koncu 2/3 tekme, ko je Šujica odlično preigraval in prodiral ter še lepše podal do Robnika, ta pa je rutinirano premagal domačega vratarja.

Domačini tokrat res niso, razen občasno, predstavljali nobene posebne nevarnosti za naš gol. Že od prve minute dalje so organizirano ostajali na svoji polovici in poskušali s protinapadi ogroziti naš gol, kar pa je zadnja linija z vratarje, Mulalićem na čelu, povsem preprečila. Zaradi slabše igralne površine je seveda obstajala nevarnost, da zaradi nepravilnega odskoka žoge po dolgi podaji, pride do nevarne situacije. Pa tudi podaljševanje visokih podaj z glavo v prazen kar 45-letnega domačega igralca Filippa Zovatta (dobil je večino zračnih dvobojev), bi morda lahko prineslo kakšno neprijetnost. Vendar, kot je že bilo navedeno, je zadnja linija skupaj z zadnjima zveznima igralcema delovala skoraj brez napak.

Ob lepih golih, moram posebej izpostaviti še Babiča, saj je ne glede na razmere odigral brezhibno in odgovorno ter s tem prispeval dodaten delež k zanesljivi zmagi našega moštva ter četrti zaporedni zmagi, ki nas še vedno drži v borbi za sam vrh lestvice. Tudi ostali igralci so prispevali večji, ali manjši delež, ki je zagotavljal proti pričakovanjem, zanesljiv popoln izkupiček. Domačini so bili sicer nekoliko oslabljeni, vendar pa to ne zmanjšuje naše zaslužene zmage, ki je prava podlaga za derbi, v soboto 19.aprila, v Športnem parku Zarica.

Najtežje pri

vsem pa je to, da žal ta tekma ni mogla brez dodatkov, ki »požirajo« mojo ogromno, s tem pa dodatno energijo in prizadevanja za uresničitev ambicioznih ciljev vodstva kluba. Čeprav sem bil na klopi aktiven celotno tekmo, pa sem se kljub temu že med tekmo vprašal, ali mi je res vse to potrebno akceptirati in prenašati. Vsi limiti dovoljenega, predvsem pa človeško normalnega in kulturnega so bili namreč preseženi, predvsem z reakcijo enega igralca na igrišču, vse čisto pa ni bilo v enem kratkem primeru-dialogu, tudi med odmorom v slačilnici.

Nič ne oporekam, Morda imam srečo, da sem trenutno spet poleg, morda je bila sreča tudi v pretekli sezoni, da je z mojim prihodom uspelo Zarico spraviti z zadnjega mesta na lestvici in obstati v ligi, morda so naključni tudi vsi uspehi z različnimi moštvi ki sem jih vodil. Ponosno lahko napišem, da imam tudi v trenerski zbirki napredovanja od najnižje lige do Evrope, v nižjih starostnih kategorijah pa državne in pokalne naslove, v selektorskem delu pa tudi kakšno titulo, itd.

Ali je res treba, da zadnja 3 leta prenašam tako nizkotne pripombe nekaterih izbrancev, ne vseh, da se ne razume napačno. Ker pa nas je trenutno malo, nimam nobene možnosti kulturnega ukrepanja.

Upal sem že, da je prisotno le toliko zrelosti, da bo takih ekscesov po uspehih le konec, toda kakor kaže je to iluzija, ki pa meni ne škodi (razen, da moram biti ponižen, se moram prilagajati »sodobnim« trendom), igralcem, ki imajo sicer ogromne ambicije, da bi le uspeli.

Težko je bilo vse to zapisati, ampak meje tolerantnosti so v zadnjih 3 letih (eno leto v Triglavu, z mladinskim moštvom in sedaj v Zarici, kjer igra še nekaj fantov iz Triglava), so daleč presežene. Ne trdim, da so vse moje zahteve za boljše oziroma bolj kvalitetno delo, ki na dolgi rok zanesljivo prinaša rezultate, pravilne, ampak, če smo lahko v tem tednu v športnem časopisu zasledil naslednjo izjavo igralca, ki je približno letnik nekaterih naših igralcev-citiram prvi del izjave[1] : »Tako mlajši kot starejši ves teden treniramo stoodstotno, vsi si želimo dobiti priložnost in se čim bolj izkazati…«

potem verjetno razmišljam in poskušam delati prav. V tem delu pa prostora za nekulturno obnašanje in pasiven odnos, ki se bo lahko hitro vrnil, kot bumerang, ni.

Res je neprijetno obremenjevati se s kakšnim posameznikom, namesto popolne koncentracije in priprave za teden, ki lahko igralcem poveča nogometno vrednost. Ne glede na vse se je treba posvetiti boljšemu delu naše ekipe. Vrača se Stanko, vrnil se je tudi Bojič, ki bo lahko pomembno prispeval h kvaliteti ekipi, težko pa čaka svojo priložnost tudi Bernik, ki je trenutno »žrtev« samo vseh uspešnih nastopov moštva. Ker pa stalno izgubimo kakšnega igralca (včeraj je bil po lastni krivdi izključen nervozni Nazić, sicer strelec izjemnega vodilnega gola), bo priložnosti še dovolj.

Janez Zupančič

Trener članskega moštva

NK Zarica Kranj