Drugega naslova po težkem porazu v Medvodah, s 3:0, skoraj ni mogoče dati. Po visoki zmagi nad Kamnikom doma ter kasneje porazom proti Zagorju, je proti pričakovanju sledil še popoln mrk v Medvodah. Dovolj pa bi bilo samo igrati tako, kot so igrali domačini in v veliki meri je to za gosta lahko z določenih vidikov celo ustaljeni način igre. Za nas zagotovo, glede na to, da je stalno spreminjanje moštva, v pričakovanju uspele nadgradnje (z igralci iz NK Triglav), celo bilo v veliki meri prisilno. Po prvem krogu in zmagi, smo zaradi družinskih zadev ostali oba kroga brez Naziča, ki nam objektivno veliko pomeni, predvsem pa v določeni meri zapolni vrzel, prisotno v zadnji liniji, ob prehodu iz obrambe v napad, pa prav tako ni mogoče zanemariti njegovega deleža.
Sicer pa so rezultati v naši ligi po svoje dokaj presenetljivi. Moštva, ki naj bi veljala za absolutne favorite v prvenstvu, se nahajajo celo še za nami (Brda, in Jadran Dekani, Izola-tik pred nami). Še večje presenečenje pa je včerajšnja zmaga Calcita, nad Zagorjem v Zagorju, ki nas je med tednom v Kranju gladko premagal. Znano je, da smo mi Calcit visoko premagali (po res veliko boljši igri v 2.polčasu). Res pa je tudi, da je v Zagorju, v moštvu Calcita nastopilo samo sedem (igralcev) iz zasedbe v Kranju.
Torej presenečenja se dogajajo tako, ali drugače, kar pa ne more biti uteha za nas, kljub problemom, ki že presegajo normalni okvir odnosov, spoštovanja, predvsem pa potrebne taktične discipline, zaradi katere je točkovni saldo manjši od pričakovanega. Tudi v Medvodah ni bilo drugače. Domačini so zadeli oziroma izkoristili kar smo jim ponudili, mi pa razen stative in še kakšne pol priložnosti ne. Rezultat je previsok, čeprav ne gre prezreti iniciative in velike želje domačih za pozitiven rezultat.
Preveč igralcev je v tej tekmi odpovedalo. Zastonj so prisotne polemike, da je bilo v 2.polčasu nekaj minut boljše. Po zaostanku 3:0 je veliko več možnosti za navidezno izboljšavo, ki pa je bila bolj padec zadovoljnih domačinov in nekajkrat tudi sreče, da ni še kakšna žoga končala v naši mreži.
Odločno premalo smo pokazali, predvsem pa to velja za tiste, od katerih se pričakuje največ in od tistih, ki bi z vidika fizičnih sposobnosti morali npr. dvakrat več preteči, kot Stanko in Robnik skupaj, razen tega pa s kakšnim drsečim startom pokazati, da ima naše moštvo na igrišču tudi nekaj pozitivnega naboja.
Karkoli je bilo na tej tekmi premalo, ali slabo pokazanega-izvedenega, pa ne dvomim, da bi samo s statično postavitvijo in odgovornim pristopom na vsakem igralnem mestu, dosegli veliko več, ne pa, da smo nasprotnika sami usmerili v premoč, v trenutku, ko je bilo mogoče z enostavno potezo odkloniti vsako nevarnost za naš gol.
To se ni zgodilo. Čeprav smo šele začeli prvenstvo, pa je nujno, da se določene zadeve hitro uredijo. Popravnih izpitov ni več. Dovolj je bilo nekaterih zadev. Zato je potrebno :
- zaupati na tekmah igralcem, ki stalno trenirajo in ne spreminjati oziroma prilagajati moštva,
- da začne prevladovati pozitivna miselnost in vzdušje,
- izboljšati prisotnost in angažiranost igralcev, pri čemer je pogoj zagotoviti čim večjo prisotnost igralcev iz Triglava na naših treningih. Nevzdržno postaja, da začne tekme skoraj 1/3 igralcev, ki ne trenirajo z nami.
Ob tem pogoju je smiselno izpostaviti moje nadaljnje trenersko delo, pri čemer pa moram jasno izpostaviti, da se nisem nič spremenil od 22.10.2012, ko sem prevzel sredi prvenstva moštvo v precejšnem točkovnem zaostanku in grožnji pred izpadom. Spremenile se niso tudi moje zahteve, ki jih je potrebno še stopnjevati. Niti slučajno se ne more dogajati dokler sem trener, da bi se moral ukloniti mnenju nekoga, ki je bil pod mojim vodstvom manj kot 33 % prisoten na treningih, odigral manj, kot 7 % tekem pod mojim vodstvom v prejšnji sezoni, v kateri smo si obstanek v ligi zagotovili, v pripravah na novo tekmovalno sezono, pa npr. ni odigral nobene prijateljske tekme v mesecu juliju (6 tekem), med katerimi so bile tri trenutno z obema vodilnima drugoligašema, pri čemer smo vodilne Radomlje premagali na njihovem igrišču, na domačem pa igrali neodločeno. Mala in zelo heterogena četa je že znala pokazati koliko velja. Res, da je šlo za prijateljske tekme, tudi z velikimi in nepotrebnimi napakami, ampak z nekaterimi, meni že znanimi mnenji iz zadnjih dveh let (pred tem takšnih zadev nisem poznal) pa se kljub temu nismo ukvarjali.
Seveda je to samo namig na scene, ki so tudi prisotne in pri katerih razna opravičevanja nimajo nobene podlage. Igrišče je poligon na katerem se je potrebno dokazovati, v vseh pogledih.
Torej, ali pristop in odnos, ki je primeren za šport in športno kulturo, ali pa »dovolj je bilo«. Zarica pod mojim vodstvom ne bo izpadla, nogomet pa se bo v ŠP Zarica še vedno igral, brez mene, ali pa tudi z menoj, vendar v jasnih okvirih in zahtevah.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj