KRUTA RESNICA – I

Ä?etrtkovo prvenstveno tekmo 30.kroga, proti NK Aluminij, je mogoče na kratko povzeti takole :

• Vodili smo z 1:0, po lepi kombinaciji in obvladovanju situacije na igrišču, razen takojÅ¡njega prodora igralca, ki ga omenjam v nadaljevanju, po gol avt liniji, skoraj v gol.
• Iz treh strelov na gol prejeli 3 gole (na kakÅ¡en način, ni potrebno opisovati),
• Znižali smo Å¡e na 3:2, v drugem polčasu,
• Spet prejeli, ki ga ne bi smeli in si na ta način dokončno zaprli možnost za osvojitev vsaj 1 točke,
• Odnos kakÅ¡nega naÅ¡ega igralca na igrišču (»nič kriv, nič dolžan«), pa je Å¡e enkrat dokazal napačno odločitev, da po nekaj dnevih dela z mladinsko selekcijo (zaradi 2-3 igralcev, ki jih nisem mogel, ali tudi smel odstraniti), vztrajam. Ampak nogomet ima tudi svetle strani in nekaj svetlih trenutkov, se je vedno naÅ¡lo. Žal pa se pojavi (jo) »špilferderber« in namesto, da dotolčemo nasprotnika, je priÅ¡lo skoraj do popolne demontaže,
• Praktično nas je uničil samo 1 njihov igralec (letnik 1995), z naÅ¡o pomočjo oziroma nemočjo, pri preprečitvi udarca na gol in tudi preprečitvi prehoda golove črte. Prosti strel z velike razdalje, že v 1.polčasu, je bil samo Å¡e dodatek.

So pač prisotne zadeve (nogometne v povezavi z osebnostnimi) o katerih si ni mogoče zatiskati oči, saj dejansko škodujejo realnemu napredovanju igralcev, skrivajo pa odločitve, ki bi morale biti  sprejete že  pred začetkom mladinskega staža, kar je v nekaterih segmentih dovolj nazorno pokazal naš Domen Potočnik (rojen 25.01.1996), v 28.minutah, v celi tekmi pa igralec Aluminija Alen Krajnc (rojen 1.07.1995-pol leta starejši, kot Potočnik), z dvema goloma in eno podajo iz katere smo prejeli 4.gol ter stalno nevarnostjo za naš gol.

V zaščito stroke  zato ponovno povzemam iz enega od prispevkov v mesecu maju ugotovitve mladega igralca Maribora (ko sem bil trener U14, je bil član NK Bravo Publikum), reprezentanta U17 Dina Hotiča (rojen 26.07.1995), ki je naštel naslednje ugotovitve (kje smo):

• Videli smo, kakÅ¡na je viÅ¡ja raven nogometa v Evropi.
• Pred nami je v prihodnje Å¡e veliko trdega dela«,
• za vse skupaj zagotovo velika, zelo koristna izkuÅ¡nja,
• na vsaki tekmi zelo velik tempo,
• delati na tem, kako vzdržati v tem ritmu na vsaki tekmi,
• se pa zdaj boljÅ¡e zavedamo, kako se igra nogomet na tem nivoju,
• bo treba na vsakem treningu v naÅ¡ih klubih truditi po najboljÅ¡ih močeh,
• se potem vse obrestuje z boljÅ¡imi igrami v starejÅ¡ih selekcijah.«

Ä?e se vrnem malo v preteklost, v sezono 2009/2010 in Dina Hotiča primerjam npr. z naÅ¡im GaÅ¡perjem Udovičem, je slika naslednja :

 

Priimek	Št.tekem	Minute	Štev.golov	Rumeni K	Rdeči K
Hotič	27	1851	21	4	0
Udovič	29	1990	26	5	Â

                       

Za sezono 2010/11, je primerjava (pri kadetih) naslednja :

Priimek	Št.tekem	Minute	Štev.golov	Rumeni K	Rdeči K
Hotič	29	2305	6	6	0
Udovič	28	2217	5	6	1

In dodatek :

Krajnc Alen (Poli Drava)

25

1819

8

4

0

Pri Krajncu, prvemu igralcu četrtkove tekme, je potrebno dodati še naslednje podatke, za tekočo sezono 2011/12 in sicer :

 

Kadeti	23	1806	21	8	0
Mladinci	3	270	4	0	0

in naš Gašper Udovič v tej sezoni :

 

Kadeti	27	2145	14	6	0
Mladinci	0	0	0	0	0

 

Opomba :

Gašper Udovič je odigral 40 minut četrtfinalne tekme proti HIT Gorica, dne 25.04.2012.

 

Za Dina Hotiča (letnik 1995), pa mimogrede navajam še to, da je v finalu mladinskega pokala Slovenije, med moštvoma NK Maribor in NK Domžale, dne 6.junija 2012, bil dvakratni strelec. Maribor je zmagal v finalu s 3:1.

 

Malo »igranja« s statistiko je koristno, še posebej, če so jo uporabi v pravo smer. V tem primeru (vsaj upam) gre za pravo razmišljanje, ker to statistiko opiram na obe četrtkovi tekmi (kadeti in mladinci). Za realno ocenjevanje in brez skrivanja ter opravičevanja, je treba biti korekten tudi v odnosu do včerajšnjega nasprotnika. Redko pri kadetih (zadeli so tudi prečko in se večino tekme zelo uspešno branili-bili v podrejenem položaju), pogosteje pa pri mladincih, so na določenih igralnih mestih (in določeni posamezniki) preprosto pokazali razliko in zato kljub našim občasnim prebliskom, ni uspelo doseči pozitivnega rezultata.

Zakaj, ali kako so gostje prišli do golov, se ne more preprečiti s strani. Dokazovanje je samo znotraj igrišča.   In če nas določene zadeve ne bodo izučile, če ne bomo znali ločiti zrno od plevela, bo ponoven vzpon nogometa na Gorenjskem težji in daljši. Ali je bil Dob naključje, ali ne, ne bom presojal. Vendar dodatno energijo in motiv, sta bila pred obema tekmama podprta kar iz Kranja s podcenjujočimi zapisi (Uradna spletna stran kluba in zapis v Ekipi, na dan tekme). K že uveljavljenemu znanju ekip, ki prihajajo iz Ljubljanske pokrajine (tehnična sposobnost igralcev), je bil to samo še dodatek. Povsem uradno, kot vodilni delavec na področju športa v Občini Domžale, moram zaradi takšnih zapisov to uradno zapisati, kajti znano je, da je  Občina Domžale (manjša od Mestne občine Kranj), trenutno daleč najbolj uspešna občina v Sloveniji v nogometu, prepoznavna in zelo uspešna tudi v košarki in  v številnih drugih športnih panogah.   Kdor podcenjuje in ne zna oceniti razvoja (in tudi padca), v ustrezni časovni dimenziji, se mu ne da pomagati.

Zavedati pa se je tudi treba, da na  vseh področjih, ne samo v športu, pozitivni, ali negativni učinki niso od včeraj in je potrebno izvore iskati v malo daljšem časovnem obdobju.

Zato določena mnenja (laskanje in nasprotno �.), v tem težkem času za klub, niso najbolj produktivne.  Stanje (stabilnost kluba), je bilo namreč na skupščini kluba predstavljeno s podatki, ki niso bili najboljši.

Vračam se neposredno na igrišče. Mirno lahko izjavim, da ima v celotnem razvojnem obdobju fantov, ki jih vodim, prste vmes  slabo leto. Kljub temu prevzemam vso odgovornost za trenutno stanje. Nisem bil odločen in sem vztrajal (najprej pa prevzel ekipo, ki jo nisem želel), do danes, kljub številnim in ponavljajočim ekscesom manjšega (majhnega števila igralcev), pri vadbi in na tekmah. Ta odgovornost se nanaša samo na to, da to nisem bil več jaz in zato sem se prilagodil, ker  bi s sicer zgodilo, da bi najbolj grobo rečeno ostal sam.   Niti slučajno pa mi zaradi tega ne pride na pamet, da bi zaradi tega znižal (ne vem v čigavo korist), kriterije in zahteve, ki so danes prisotni v sodobnem nogometu. Raje sem izpolnil obveznost-prisotnost po urniku, poskušal delati, če je bila volja, sicer pa sem se znal tudi umakniti na stran in opazovati. V eni sezoni, mi kljub vsemu, ni mogoče narediti nobene škode.  Dokaz je   dosedanje delo v dveh selekcijah Triglava U14, čeprav so se tudi takrat našli nekateri z mnenji (ko je bila vmes kakšna manjša »strokovna« kriza, da je pač delo z mlajšimi specifično. Nisem filozof, čeprav sem bil v šolanju nogometnih trenerjev Slovenije tudi predavatelj (Taktika-5 let v času odsotnosti dr.Verdenika), ampak praktik, ki lahko še vedno vse praktično (predvsem pa pravilno pokaže). Veliko in nepopravljivo škodo delamo igralcem, v njihovem razvoju, z določenimi potezami in lažnim zavajanjem.

Večkrat sem tudi že zapisal, da ne priznavam če-jev, saj veljajo enakovredno za  vse. Rezultat je končno merilo, do rezultata pa se lahko pride z načrtnim in organiziranim delom, maksimalnemu odnosu vsakega akterja, na vsakem treningu, vsaki tekmi. Veliko znoja mora preteči za doseganje najvišjega nivoja. Ni dovolj samo trening v okviru klubske vadbe, za kaj več in to samo na slovenskem nivoju, mora vsak posameznik še veliko storiti sam. Talent v celotnem smislu, z izraženimi nogometnimi in osebnostnimi sposobnostmi je pogoj, kajti brez potrebnega dela, ostane samo talent. Obratno pa tudi delo samo ne predstavlja skoraj nič, če ni talenta.

Preveč je napačnega razmišljanja, ki ga je najboljše predstavil nekdanji trener slovenske članske reprezentance Milan Miklavič, z besedami : »V Sloveniji bi vsi živeli od nogometa, za nogomet pa ne bi živel nihče«.

In kako je v našem moštvu ? Veliko in preveč sem že napisal od začetka dela s to selekcijo v lanskem letu. Prispevki so javno objavljeni in se jih ne da popraviti, niti mojega razmišljanja od začetka lanske sezone naprej. Še manj vse pripombe na specifične odnose, ki so prisotni skoraj od prvega dne dalje.

Težko je, najtežje je meni in ne glede na vse (ponižanje, ki ga doživljam), sem s fanti.  Ti so si zaslužili (vsaj tisti stalni na treningu-manj, kot moÅ¡tvo) boljÅ¡i izkupiček. Toda kazen doleti skoraj vedno samo nas. Zmanjka določen delček sekunde, na eni in drugi strani. Zakaj ? I.Slovenska mladinska nogometna liga zahteva več, z vseh vidikov. Ä?e pa ni prisotnosti, ni tudi kaj delati. Skoraj polovico standardnega moÅ¡tva (4 gimnazijci) vidimo samo 1 x tedensko. Ampak to ni opravičilo, to je samo dejstvo. Zato je bolj smeÅ¡no »opravičevanje« in »skrb« (alibi) kakÅ¡nega igralca o tem, koliko igralcev je med tednom na treningu. Tudi, če jih je malo to  ne pomeni, da mora trening odpasti. Sicer pa je stanje možnih prisotnih te ekipe znano že celo sezono. Poleg gimnazijcev je priÅ¡lo tudi do vključevanja določenih igralcev v člansko moÅ¡tvo. Ljubosumnost ? (Preje da, kot ne) Pravi igralci trenirajo tudi sami, skrbijo za najboljÅ¡o pripravljenost in formo. Nikoli ne iščejo alibija drugje. O svoji Å¡portni eksistenci odloča vsak sam.  Ä?e se je ta  sposoben kvalitetno vključiti v kolektiv, uspeh ne more izostati. Nikomur niso zaprta vrata v Barcelono, Real, Manchester, Bayern, Liverpool, Chelsea, itd.. Ni potreben niti menedžer. Prave igralce vedno iščejo, tudi v Sloveniji.

 

Janez Zupančič