Po solidnem in tudi rezultatsko uspešnem drugem polčasu v Mariboru, je bilo na tihem pričakovati drugačen scenarij na včerajšnji tekmi v Ljubljani, z Olimpijo. Kljub 2/3 enakovredne igre v prvem polčasu, je v zadnji tretjini polčasa ponovno nastopil mrk. Prejeli smo spet 3 gole. Namesto, da mi vodimo, saj smo prazen gol zgrešili iz neposredne bližine, zaradi svojstvene (že neštetokrat opozorjene) in nenogometne reakcije igralca, ki je imel po res lepi kombinaciji več igralcev, priložnost, ki se je na tujem, proti takšnemu nasprotniku, ne sme izpustiti. Zato pa smo takoj prejeli gol iz prostega strela (po dolgem letu žoge s krilnega položaja). Preprosta preprečitev vodilnega gola domačih (pravilna postavitev ter vsaj malo skoka na »balonček«), je bila spet v naših rokah. Ker pa je bila podaja iz prostega strela usmerjena precej k golu, bi moral boljše odreagirati tudi vratar. Povečanje vodstva domačih je bilo tudi možno preprečiti na lahek način, pred trenutkom udarca prek golove črte, vendar pa je bila reakcija podobna (s strani istega igralca), kot pri prvem golu, brez prave intervencije (izbijanje žoge v kot ob gol aut liniji) in domačemu igralcu ni bilo težko podati, na prvo stativo, kjer je v gneči med našimi igralci in vratarjem bil najbolj spreten napadalec domačih. Tretji gol, po globinski podaji je bil samo še dodatek k trenutni in popolni odsotnosti ter nepravilni postavitvi centralnih branilcev.
Občasni, na srečo kratkotrajni mrki v naši igri oziroma, če sem bolj konkreten, nesprejemljive reakcije posameznikov (kljub opozarjanju na takšne možne napake=sposobnost pravilnega in pravočasnega presojanja situacije), sodijo povsem natančno v kompleks individualnih taktičnih sposobnosti. Žal jih očitno v konkretnih primerih ne uspe korigirati, ni pa tudi ustrezne alternative in zato se je treba soočiti z realnimi dejstvi, ki pa »sesuvajo« v trenutku vse napore moštva, kot celote.
Zato pa z določenim notranjim zadovoljstvom lahko spremljam napredovanje (to bi bilo z eliminiranjem določenih drugih slabosti), še hitrejše in boljše, nekaj igralcev, ki so tudi zaslužni za preobrate, v zadnjih tekmah, njihov učinek pa je jasno izražen na igrišču, ne pa s strani in nerealnim ocenjevanjem dejanskega učinka, v procesu vadbe, ali ob ponujeni priložnosti na tekmi. To je pokazal tudi včerajšnji prihod v igro Remškarja, ki bi po podaji Košnika lahko takoj zadel, kasneje pa sta s Košnikom izpeljala lepo akcijo za naš prvi gol. Podobno je s Preradovičem, ki je bil tudi strelec drugega gola. Tega se bodo morali zavedati tisti, ki so imeli možnost dokazovanja, kar na treh internih tekmah s kadeti, pa so rajši izbrali počitek, ali kaj drugega, manjkajo po dva treninga skupaj od štirih v tednu, itd., ali pa v dosedanjem skupnem delu, niso niti opravili skupnih priprav z moštvom, niti odigrali skoraj še nobene prijateljske tekme.
Včeraj nam je na tekmi manjkal še kapetan Kern, ki si je poškodoval roko pri igranju nogometa za šolo in je šele v petek odstranil longeto. Želel je sicer nastopiti, vendar pa mu nastopa nisem dovolil, saj ga bomo bolj potrebovali še v preostalih tekmah. Presenetljivo pa je tudi, da so prisotni manjši problemi pri vratarjih. Škrjanec je pred tekmo z Olimpijo samo enkrat treniral z moštvom, Pečnik pa je v petek »prišepal« na trening (menda naj bi do poškodbe prišlo po strelu na gol, na četrtkovem večernem treningu in branjenju z nogo). Na tekmi v Ljubljani je bil sicer prisoten (na klopi), med polčasom pa je bil kljub poškodbi na golu in branil udarce na gol rezervnih igralcev.
Nekateri igralci se bodo morali zavedati, da je njihov delež samo prisotnosti na treningu, občasno na nivoju regionalne lige, učinek (intenzivnost dela) pa v določenih primerih še skromnejši in zato bodo morali sami (ne s pomočjo trenerja) ujeti tiste, ki so redno na treningih in pretežno tudi igrajo. V presoji-dilemi, koga poslati v igro pri menjavah, pa seveda odloča tudi situacija na igrišču (ter zahteve igralnega mesta, na katerega vstopa igralec) in včerajšnji zamenjavi sta svoj vstop v igro, več kot upravičili. Drugih vidikov ni potrebno presojati, niti jih želim, kajti za igralci mladinskega moštva je že skoraj 10-letno razvojno delo, pri čemer pa moj delež treniranja z njimi znaša samo skromnih 8 mesecev (od lanskega julija dalje). Prav zato nisem v določeni meri upravičen preveč ocenjevati prehojeno pot. Vse lahko primerjam le na kratek rok, pri tem pa me primerjave z rezultati doseženimi do kategorije starejših dečkov, sploh ne zanimajo. Namreč iz tedanjih otrok, s takratnimi fizičnimi sposobnostmi, se je do danes zgodil (zgradil) popoln osebnostni razvoj v odraslega človeka, sočasno pa so drugi skrbeli za ustrezen in celovit razvojni nogometni proces.
Zato sem upravičen le do določenih primerjav. Primerjave z jesenskim delom, po prvih štirih krogih, ki smo jih odigrali, kažejo pozitiven trend. Jeseni smo odigrali 3 tekme doma in eno zunaj, spomladi pa ravno obratno. Točkovni saldo je sicer enak (3 točke), zato pa smo dosegli dva gola več, kot v jesenskem delu, tudi prejeli 1 gol več in manj rumenih kartonov, smo pa tudi brez izključitve, ki smo jo imeli npr.jeseni.
Včeraj nam jo je sicer že v podaljšku tekme zelo zagodel sodnik, ko je podelil kar dva rumena kartona, enega povsem neupravičeno, saj so domačini ovirali izvedbo prostega strela za nas, sodnik pa je izvajalcu, zaradi izvajanja (Bojič) in ugovarjanja (Borenovič), obema pokazal rumeni karton, na intervencijo arogantnega-mladega pomočnika, pa zaradi komentiranja prejetih kartonov, odstranil še mene. Toda, kar se mene tiče, sledi zagotovo kazenska ovadba proti pomočniku, če bo zdržala njegova neresnična trditev o žalitvi. Dovolj imam enostranskih dejanj in ker se zadeve težko premaknejo v drugačno smer pri sodniški organizaciji, druge poti ni. Tega ni slišal niti delegat (bil je sicer v neposredni bližini), saj me je potem, ko sem odšel (zadnja minuta), celo vprašal, ali sem morda kaj posebnega rekel. In tudi glavni sodnik, ki je sprejel odločitev, mi je dejal, da bo spoštoval odločitev pomočnika, slišal pa ni nič. Ta pomočnik pa je v zadnjem delu precej pripomogel k temu, da nismo prišli še do kakšnega nevarnega prostega strela, kar je bilo več, kot očitno tudi po reakcijah igralcev.
To je seveda samo skromno zadovoljstvo, kajti cilji so jasni. Moramo biti uspešnejši, kot v pretekli sezoni. Z vidika disciplinskih kazni je nujno popraviti jesenski rezultat, osrednja naloga pa je usposobiti še kakšnega igralca, potencialnega kandidata za člansko moštvo (skoraj prepričan sem, da bomo s 4-5 takimi igralci dosegli popolno homogenost in da bodo s svojo prizadevnostjo in odnosom še uspešnejši). Opraviti pa moramo še kvalitetno selekcijo za naslednjo mladinsko tekmovalno sezono, kjer pa bodo morali nekateri, poleg že standardnih igralcev sedanjega mladinskega moštva, pokazati veliko več, kot so do sedaj, kajti zahteve v NOGA Triglav, se morajo samo še stopnjevati, v vseh pogledih. To pa je tudi bila in bo moja vizija dela. Merilo oziroma kriterij pa je samo učinek na igrišču (veliko več v procesu vadbe), ne pa verbalno, ali celo še z drugimi metodami, ki so značilne samo za določen tip osebnosti (na katerem koli področju).
Torej, nobene panike. Škoda je težkih napak, ki so nas drago stale. Žoga je res okrogla, zato je potrebno še več pozitivne energije, ki jo mladim ljudem ne sme manjkati. Storiti moramo vse, da določene negativnosti, čim preje eliminiramo, saj se je po šokih res težko pobirati. Toda tudi v takšnih situacijah je potrebno biti predvsem strpen, čim manj »pameten«, saj je korak do več prijetnejših trenutkov kratek, naredi pa ga lahko samo igralec, ki je pripravljen (sposoben) realno oceniti svoj domet in svojo vlogo ter odnos do dela ter svojih soigralcev.
Janez Zupančič
Trener Noga Triglav U18