Nogometna zveza Slovenija je med tednom napravila lepo gesto. Obuditev spomina na dogodek pred dvajsetimi leti. Takratni november je bil v znamenju slovenskega reprezentančnega nogometa. Na današnji dan, pred dvajsetimi leti je Miran Pavlin, dosegel gol, izenačil rezultat na 1:1, kar je po zmagi v Ljubljani z 2:1, pomenilo, da bo Slovenija udeleženka Evropskega prvenstva. Kijev je postal zgodovinsko mesto za Slovenijo, za naš nogomet. Imel sem srečo, da sem bil poleg, pri tem dogodku, v Kijevu. Izredno hladno vreme ter sneženje, nam niso mogli do živega. Ko smo izenačili, je bilo še bolj toplo. Ni pa veliko manjkalo, da bi ostal kar v hotelu, saj sem imel iz sobe zelo dober, odličen pogled na celotno igralno površino. Boljši, kot pa na predelu tribun tega velikega olimpijskega stadiona. Toda zdržali smo. Ni nas ohladilo vodstvo domačih iz 11-metrovke. Verjeli smo v naše fante. Srečko pa nima kar tako imena Srečko. Vendar pa ni zmagala sreča. Zmagal je viteški boj naših fantov, skozi celotne kvalifikacije in zato so bili nagrajeni, najprej z možnostjo napredovanja, v dodatnih kvalifikacijah in nato še s to veliko zmago. Prav danes, je edina prava obletnica tega napredovanja. Zmaga v Ljubljani je bila dobro izhodišče. Ukrajini je doma zadostovalo 1:0. Imeli so ta rezultat, malo kar z darilom takratnega nemškega sodnika. Še danes sem jezen na njega, zaradi dosojene 11-metrovke za domače, še bolj pa zaradi bele žoge, ki smo jo v snegu slabo videli. Tako je bilo tudi naše izenačenje slabo vidno, neizmerno veselje, navdušenje pa nekoliko z zamikom. Nič zato. Važno, da je bila žoga v mreži, važno je bilo, da je ta rezultat ostal do konca tekme in lahko se je začelo rajanje. Vsi, ki so trpeli na igrišču in v bližini, so si to zaslužili.
Res je bila to homogena ekipa, z jasnimi cilji, posebnimi vrednotami in vrhunskimi igralci. V obdobju kvalifikacijskega ciklusa, smo veliko potovali skupaj. V kvalifikacijah je nastopala tudi U21 reprezentanca. Ni bilo težko spoznati, kako enotno so dihali vsi za skupni uspeh.
O potovanju nazaj po tekmi je odveč pisati. Še dobro, da je avion zdržal v zraku do brniškega letališča. Toliko veselja, zadovoljstva in prijetnih občutkov, se ne da opisati. To je bilo treba doživeti. Ko smo pristali v zgodnjih jutranjih urah, pa še nekaj, skoraj nemogočega. Na tisoče ljubiteljev nogometa, je bilo okrog aerodroma. Vse v slovenskih nacionalnih barvah, zastave, harmonike, petje. Še dolgo ni bilo mogoče zapustiti letališča. Vsak je hotel biti blizu naših junakov. Zaslužili so. Kar prehitro (po samostojnosti), se je Slovenija pojavila na najbolj izpostavljenem nogometnem zemljevidu (mednarodnem).
Resnično, so bili to čudoviti nogometni dnevi. Zato po dvajsetih letih ni težko nekaj zapisati o tem. Je tako blizu, kot, da se je vse zgodilo včeraj. To je bil prvi, zelo velik korak slovenskega nogometa. Trasirana je bila pot, ki ni bila lahka.
Škoda pa je, da jih je srečanju veliko manjkalo. Čeprav so vsi zaslužni za ta zgodovinski uspeh, moram izpostaviti Mirana Pavlina strelca izenačujočega gola in takratnega selektorja Srečka Katanca. Del moje nogometne aktivnosti je prepleten z njima (iz igralskega in trenerskega obdobja) in zato je spomin na takšne dogodke, še veliko bolj prijeten. Oba sta trenutno na zelo uglednih položajih v nogometu. Za Mirana pa sem še posebej vesel, da se je v zgodnji starosti (ali pa malo zakasneli mladosti) lotil dodatnega izobraževanja, s katerim želi pri delu v nogometu, zagovarjati visoke standarde. Na igrišču ni poznal filozofije. Velja tudi za Srečka, saj spet zaseda visoki, selektorski položaj v tujini. Obema je v krvi samo dokazovanje na igrišču in zato sta bila in sta še uspešna.
Janez Zupančič