Odigrana tekma v osmini pokala Slovenije med NK Zarica in NK Celje, zahteva z našega pogleda tak naslov. Dostojno smo se upirali nasprotniku, dobili tudi 1.polčas, na koncu pa bi se kljub naši preveliki izčrpanosti lahko zgodilo tudi presenečenje. Ob našem pritisku v zadnjih minutah tekme, bi lahko še kakšna žoga pristala v celjski mreži. Seveda pa s tem ne poskušam niti v najmanjši meri podceniti predstavo naših gostov, ki so tudi na tej tekmi pokazali, zakaj težko izgubljajo v prvi ligi, zakaj so med najbolj učinkovitimi v prvi ligi, hkrati pa tudi med moštvi, ki so prejela najmanj golov.
Mi dejansko ne smemo biti razočarani. Zaradi objektivnih okoliščin smo bili še dodatno v podrejenem položaju. Zato moram izpostaviti naslednje :
- Težko in razmočeno igrišče, je predstavljalo večjo težavo nam, saj smo hitreje izgubili prepotrebno energijo in s tem padec v igri ter igro, s katero bi se nasprotniku na pravi podlagi zagotovo kvalitetnejše zoperstavili,
- Prehitro smo zaradi poškodbe Ajdovca morali nekoliko spremeniti način igre. To se v prvem polčasu sicer ni posebej poznalo, vendar pa iz minute v minuto vse bolj, kajti izgubili smo prav igralca, ki bi skoraj zagotovo uspešno »pospravil« oba odpadka, iz katerih smo prejeli izenačujoči gol ter gol za vodstvo Celjanov. Z njegovo prisotnostjo bi namreč imeli dodatno kvaliteto na zunanjem krilnem položaju, tako pa se je moral Dolžan preseliti v sredino, kjer je sicer svoje delo prav tako odlično opravil.
Gostje so svoje prednosti, predvsem pa razliko v fizični pripravljenosti, na igrišču znali uveljaviti. Z dvema novima igralcema, sicer standardnima, oba tudi najboljša strelca (Verbič in Ahmedi), so ob našem padanju, dobili še veliko dodano vrednost in zaradi našega kratkega mrka na tej tekmi zmagali ter napredovali med osem najboljših v pokalnem tekmovanju. Potencialno nevarnost za protinapade je dobil dvakratni strelec Omoregie (oba gola je sicer dosegel iz neposredne bližine), vendar pa je bil uspešno zaustavljen, v zadnjih 30 minutah tekme.
Mi smo bili pripravljeni na vse opcije Celjanov. Vplivati oziroma spremeniti ni bilo mogoče samo tistega, kar je objektivna prednost vsakega ligaša, katerega igralci se ukvarjajo izključno samo z nogometom. Prav zato ni nobenega razloga za razočaranje, ki so ga po tekmi izpostavili nekateri naši igralci. Nočem in ne smem polemizirati, kaj bi bilo, če….. (bi bilo npr. suho igrišče), saj je to neproduktivno. Zavedajoč kako pa smo že znali odigrati nekatere tekme s težjimi nasprotniki (čeprav prijateljske), pa v prvi vrsti izpostavljam samo en element, fizično pripravljenost, ki je bila z vseh dejavnikov (motoričnih) na strani gostov. Če bomo (moramo) iz te tekme znali izvleči v pozitivnem smislu to pomanjkljivost, potem se za uspešno prihodnost našega moštva ni bati. Od tega tudi sam, ne glede na pogoje za vadbo, ki jih trenutno imamo ne morem odstopiti. Ni problem nogometne znanje, problem je v sposobnosti implementacije tega znanja skozi celotnih 90 minut. Če se samo na kratko vrnem na včerajšnjo tekmo, potem je že vsak obiskovalec tekme lahko (brez potrebnega nogometnega znanja), v živo videl te razlike na igrišču, med nami (ne vsemi) ter nasprotniki. Npr., dvakratni strelec Celjanov Omoregie, je tudi v 90.minuti poskušal sejati paniko v naših obrambnih vrstah, z enako dolgimi sprinti v globino, kot v prvih minutah tekme.
Torej nobenega razloga ni za paniko, malodušje, itd. To kar nam najbolj manjka (nekaterim bolj=precej, nekaterim manj) lahko nadoknadimo tudi na drugi način. Napake, ali odločilni učinkoviti zaključki tekom tekme, so pogostejše in odločilne največ zaradi enega dejavnika. Zaman odveč in nepotrebna so zato napačno lansirana drugačna razmišljanja. Video posnetek tekme ne laže in res bi ga bilo smiselno skupaj pogledati ter ugotoviti, koliko je v določenem času določeni igralec bil v gibanju (osnovnem=splošna vzdržljivost/hoja, kratkih, srednjih in dolgih sprintih in koliko je imel npr. dolgih, srednjih, kratkih podaj (uspešnih in neuspešnih) ter drugih karakteristik, glede na igralno mesto (udarci na gol, odvzete žoge, in drugih dogajanj na igrišču-prekrški, kartoni). Vse to se npr. na višjem nivoju redno spremlja in je na voljo takoj po odigranih tekmah, npr. Lige prvakov. Na teh argumentih (video-dokazih) temeljijo tudi moje ocene, pri katerih moram ne glede na napisano pohvaliti fante, saj smo zadnjih 30 minut, kljub vsemu prikazali kar nekaj tistega, kar daje igri, kot celoti večjo vrednost, primerjalno z načinom igre, ki temelji pretežno na dolgih globinskih podajah.
Ta poraz, ki sicer ne prinaša nič (saj smo izpadli iz pokalnega tekmovanja), pa zagotovo ni razlog za kakršnokoli malodušje ter preveč splošno prisotna negativna razmišljanja o utrujenosti moštva, padcu, zaradi takšne tekme. Obratno, to je lahko samo dodatni motiv za vzpon, za še bolj sproščeno in zavzeto delo, kar se je v določeni meri že pokazalo na včerajšnjem treningu.
Bistveno je, da se igralci zavedajo kje so osnovne razlike in kaj lahko še vsak sam stori in s tem prispeva k izboljšanju lastne ter skupne pripravljenosti moštva. Pred nami so prvenstvene tekme in trenutno je to osrednji poligon kjer se moramo permanentno dokazovati. Takšen pristop kot je bil proti Celju je zato naša dolžnost in obveznost na vsaki tekmi.
Prva takšna nas čaka že v soboto v Radomljah, proti kombinirani prvoligaški ekipi NK Radomlje, kjer se bo potrebno za uspeh potruditi še bolj, kot pa proti Celju. Vsako popuščanje, vsak poskus tudi minimalnega podcenjevanja, se nam lahko prehitro maščuje. Vsaka nova tekma, ne glede na nasprotnika, je nov izziv in novo dokazovanje. Ne igrajo imena, ampak igralci, ki z maksimalnim pristopom na vsaki tekmi ščitijo svoje ime in priimek.
Fantje, glave pokonci !
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj