Na četrtfinalnem turnirju v Novi Gorici se nismo uspeli uvrstiti v nadaljnje tekmovanje, na polfinalni turnir, saj smo zasedli 3.mesto.

 

Dva neodločena rezultata in en poraz nista zadostovala za boljšo uvrstitev. Ugibanja o tem, ali smo si morda kljub vsemu zaslužili napredovanje so odveč. Priznati je treba, da temu ni bilo tako, ne glede na možnosti-priložnosti, morda tudi kakšno sporno situacijo (o tem ne želim več komentirati), kajti  predvsem Olimpija in domačini so s precej agresivnejšo in tehnično boljšo igro zasluženo napredovali in vsaj v tem segmentu pokazali več kot mi.

 

Mi se moramo soočiti bolj z drugimi dejstvi â?? težkimi napakami v igri, ki so v trenutku pripeljale do povsem  druge situacije in stanja na igrišču, kot pa se je dejansko zgodila. To se je zgodilo na vseh treh tekmah, v ključnih trenutkih, pri tem pa so bili prisotni igralci, ki so na te napake (se ponavljajo) stalno opozarjani.

 

Nesmiselno bi bilo kriviti mladega vratarja Povirka, ki mora zaradi poškodbe Sorčana prevzeti težko breme prvega vratarja. Res bi lahko kdaj tudi boljše reagiral, vendar najprej se je treba vprašati kdaj in na kakšen način smo dovolili, da je nasprotnik zadel naš gol. V zadnji tekmi turnirja, ko smo proti NK Bravo lovili zaostanek pa je dvakrat zelo dobro posredoval

 

Zato ni mogoče mimo ocene, da je marsikaj je možno tolerirati, težko pa  zahteve, ki prehajajo že v »teženje« trenerja na večini treningov, kjer se ponavljajoče soočamo tudi pogovorno in praktično s problemi v igri :

• kako reÅ¡evati določene situacije v igri,
• prave podaje (natančne in pravočasne=pravilnost izvedbe udarca),
• pravilno odvzemanje visokih žog v dvobojih z nasprotnikom (z glavo, ali prsmi, namesto z nogo), izboljÅ¡anje agresivnosti v igri (le ob pravočasnem pokrivanju igralca, ki sprejema žogo-agresivnost na meji prekrÅ¡ka, ne pa na razdalji),
• pravilno postavljanje pri sprejemanju žoge,
• nekontrolirano izpadanje iz igre, brez   prevzemanja, Å¡e manj nadomeščanja,
• glasna medsebojna komunikacija na igrišču, itd.

 

Opozorila, da je vsak trening proces učenja, v katerem so napake dopustne, potrebno pa jih je odpravljati, očitno pri nekaterih ne »primejo«.  Prisotno je spodbujanje (v stilu-grešijo tudi največji mojstri) z  usmerjanjem  k pravilnemu delu.  Ker pa obstaja pasivnost izvajanja določenih aktivnosti na treningu, se pri nekaterih igralcih napake več kot očitno pokažejo (v negativnem smislu) tudi na tekmi.

 

Vendar kljub vsemu. S tem je treba živeti- delati in vse napore vložiti v to, da tisti del, ki ga lahko izboljšamo, tudi izboljšamo. Žal  določenih sposobnosti ni mogoče nikoli in z nobenim načinom dela dvigniti na nivo tistega, kar npr. že imajo nekateri igralci tudi v naši ekipi.

 

Prav zato so (morajo biti)  ti igralci tisti dejavnik na igrišču, ki bo lahko najbolj prispeval k izboljšanju oziroma, če sem bolj konkreten k večjemu deležu boljših potez na tekmi, kot pa slabših.

 

Najbolj pa se morajo igralci (in tudi njihovi starši) zavedati, da je s tem, ko je igralec prišel na igrišče dobil največje zaupanje trenerja in samo njegova sposobnost (v igri z nasprotnikom) je tista, ki mu daje oceno boljši, ali slabši (od nasprotnika). Zato  morebitna razmišljanja oziroma komentarji s strani ne sodijo k trenerju, ampak h konkretnemu igralcu, ki ni, ali ni  bil sposoben na igrišču uresničiti trenerjevih zahtev.  Že kar smešno izpada, da mi npr.čakamo žogo, ki je odskočila in poskušamo njeno gibanje preprečiti npr.z nogo, nasprotnik pa nam to žogo v polnem teku odnese s prsmi, ali glavo. V Novi Gorici je bilo takšnih in podobnih potez (slabo sprejemanje žoge, kljub neoviranosti, ali nekontrolirano preigravanje) prav toliko, da so ob vsem dobrem, omogočile le skupno 3.mesto in izpad iz nadaljnjega tekmovanja.

 

Zahteve na treningih se bodo samo še stopnjevale, kajti ta generacija razen tistih, ki so letnik 1997 prehaja v starejšo kategorijo, kjer je vse kar sem navedel še veliko bolj zahtevno in zahtevano.

 

Prav zaradi tega pričakujem izboljšanje in realno oceno stanja in veliko večjo mero kritičnosti pri vsakem posameznem igralcu ter objektivno navijaštvo s strani. Ni namreč pedagoško nagrajevati tudi slabe poteze, kajti znano je, da se to najbolj prime igralca (je zadovoljen, kot, da je storil vse dobro, kar pa je daleč od resnice). Samo to nas bo vodilo k boljšim igram in s tem tudi rezultatom v bližajočem ligaškem tekmovanju. To je mogoče argumentirano dokazati s primeri iz posameznih tekem, kjer smo znali odigrati  na nivoju. In zakaj ne bi to mogli že v naslednjih tekmah ?

 

Janez Zupančič

Trener Noga Triglav U14