Splet različnih okolnosti je pripeljal do tega, da so se neverjetno hitro začele dogajati spremembe v gradnji novega 3, 7 km dolgega cestnega Britof-Hotemaže. Vsi vpleteni akterji so v kar največji meri začeli uresničevati predloge, ki jih je dala na hitro ustanovljena civilna pobuda. Ta je bila sestavljena predvsem v pomoč tistim, ki jih je izgradnja najbolj prizadela. Dolgoletni napori ozkega kroga in zelo slaba informiranost občanov sta namreč odpovedala. Bila pa je prisotna tudi določena pasivnost, kajti v Gorenjskem glasu je bilo je dne 16.08.2022, na strani 5 zapisano tudi naslednje :
»Glavni investitor gradnje državne ceste Hotemaže-Britof je Ministrstvo za infrastrukturo, občine, po zemljiščih katerih bo potekala cesta, bodo pri tem dolžne financirati javno razsvetljavo ter gradnjo infrastrukture za pešce in kolesarje. K temu sta se Mestna občina Kranj (MOK) in Občina Šenčur zavezali s podpisom pogodbe z DRSI iz leta 2013, ki je bila osnova za pridobivanje gradbenega dovoljenja…..«.
Osebno sem bil ob tem zapisu navdušen. Kvalitetna kolesarska povezava na trasi Kranj-Preddvor je nujna (sledi še podaljšanje do Zg. Jezerskega in…) . Kolesarjenje po trenutno obstoječi je smrtno nevarno. V lanskem letu sem se v kritičnem položaju znašel večkrat. Na srečo se je izšlo.
Neverjetno hitro se je začela s koncem jeseni in začetkom zime tudi izgradnja. Načrtovan je bil tudi okvirni rok izgradnje 750 dni. Danes od začetka del poteka cca 150 dni, ali 1/5 celotnega obdobja. Toda dogajanja na trasi so po svoje čudežna. Zelo star projekt, nad 40 let. To sem zapisal iz pridobljenih mnenj od drugih, ki zadevo bolje poznajo. Glede na potek gradnje pa trenutno ni mogoče zapisati drugega, kot da gre za zgrešen projekt v veliki meri. Utemeljitev je naslednja :
- brutalen poseg v lepo naravno okolje z visokimi nasipi, čeprav je na celotni 3,7 km trasi, med začetkom in koncem tega cestnega odseka samo 33 metrov višinske razlike,
- veliko število ogromnih in zagotovo zelo dragih podvozov, namesto preprostih krožišč. Glede na razpoložljivo zemljišče, naj bi podhod na Visokem imel vhod in izhod povsem v bližini več stanovanjskih hiš,
- prekinitev velikega števila prehodov (pohodniških poti) v naravno okolje,
- nerazrešeni dostopi v naselje oziroma na trenutno aktualno cestno povezavo Britof-Hotemaže. Ti dostopi bodo postali zelo nevarne točke za občane vseh starostnih kategorij, saj so ozki (na dveh je možno voziti samo v eni smeri, če pride nasproti drug avto. Na enem odcepu (Milje) pa je poleg tega odcep tik mimo dveh hiš, katerih stanovalci morajo prenašati velik hrup, mimo njih pa vozijo gradbena vozila,
- ta novi cestni odsek naj bi imel povsem drugačen prometni režim, kot pa že zgrajena odseka proti Kranju in v Hotemažah, proti Preddvoru. Ni mi znano, kot verjetno ne mnogim drugim. Kajti informiranje o tem projektu ni potekalo tako, kot npr. v času predvolilnih kampanij. Takrat v poštni nabiralnik dobiš številne nasmejane osebnosti, z obljubami (cedita se med in mleko). Ko pa gre zares, ali za ljudi, takrat pa veljajo principi »demokratičnega« vladanja – jaz in potem dolgo nič, na zadnji stopnji pa ljudje, enakovredni davkoplačevalci, vsem izbranim.
Toda današnja noč je postregla s sanjami povsem v živo. Pobuda ta uveljavitev nekaterih nujnih sprememb in omilitev tega brutalnega posega v naravo in popolno ignoriranje do sedaj samo enega človeka je dobila svoj epilog. Morda so bile sanje tudi rezultat ogleda sinočnje odlične predstave v Prešernovem gledališču v Kranju : Kako je padlo drevo. Namreč v gledališču sta bili tudi dve za mene zelo poznani ženski osebnosti iz preteklih let. Z eno sem imel v odmoru tudi zanimiv dogovor. Z drugo, s katero se sicer bežno poznava pa sva se morda videla iz oči v oči, ali pa tudi ne. Nisva se mogla pozdraviti, čeprav sva si bila blizu. Ni pa dvoma, da ta druga oseba verjetno dobro pozna projekt, ki ga občani blizu novega cestnega odseka ne podpiramo v izvedbi, po kateri poteka. Seveda mi ni na kraj pameti prišlo, da bi se tej osebi morda predstavil, saj je v gledališče prišla zato, da se sproti in uživa, po napornem dnevu. Kolega iz naše skupine, ki že nekaj let skupaj obiskuje gledališke predstave, me je v to sicer malo silil. Ampak, kulturi spoštovanja sem dal prednost.
Zato pa ne morem mimo sanj. Aktualne zadeve v katere sem (zaradi bolj ogroženih občanov) aktivno vključil so bile resnično bogate. V živo sem sanjal, da so že zjutraj začeli odstranjevati visok nasip, ki ga lahko vsako jutro vidim iz kopalnice. Nisem verjel, zato sem šel do delavcev na trasi in jih povprašal kaj se je zgodilo. Nič posebnega so dejali. Dobili smo nalog z vrha, da moramo to storiti. Ja kam pa boste vozili ta pesek. Blizu, so dejali, na bližnje neurejene makadamske poti proti Šenčurju in na poljske poti v neposredni bližini. Dobil pa sem tudi odgovor glede nadaljnje gradnje. Ne bomo podirali nič, kar smo že zgradili. Manjkata še dva podvoza na Visokem in tudi ta dva odpadeta, saj se ponujajo boljše, predvsem pa veliko bolj racionalne rešitve, rešitve na zadovoljstvo občanov.
Ko sem se prebudil, pa sem spoznal, da so bile sanje prehude. Kljub temu sem stopil v kopalnico in s pogledom skozi okno ugotovil, da delavci delajo. Opraviti so imeli nekaj s tem (pre)visokim nasipom, na katerega so navozili še velike dodatne količine peska. Niso ga odstranjevali.
Šele takrat sem lahko ugotovil, da se zaenkrat sanje še niso uresničile. In glede na današnji dan (1.april) sem se takoj spomnil na besede g.Milana Kučana ob proslavi osamosvojitve Slovenije : danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.
Nisem bil nič razočaran. Časa je še dovolj. Upam, da bodo tisti na vrhu znali vsaj v minimalnem obsegu reagirati in vsaj nekoliko omiliti veliko škodo, ki že storjena.
Seveda o mojih sanjah nisem imel namena pisati. Toda, ko sem se med zajtrkom lotil branja današnjega Nedela, me je v to preprosto prisilil intervju na zadnji (32) strani. Filip Flisar nekdanji smučar prostega sloga, ki je osvojil tudi naslov svetovnega prvaka, je zagotovo, kot vrhunski športnik, človek vreden zaupanja. Njegova izjava v tem intervjuju : »namesto, da bi našo majhnost izkoristili kot prednost, ker bi jo zagotovo lahko, delamo drug proti drugemu. To je absolutni debilizem, ki ga ne morem razumeti, kaj šele, da bi ga toleriral«.
Pri Filipu se veliko vrti okrog Pohorske šunke. Njegovi pogledi in besede pa so dale meni motiv, da svoje (vsebinsko pomembne) sanje, zapišem.
Ker sem bil včasih tudi športnik, sem optimist. Pričakujem, da se bo del mojih sanj, v povezavi z izgradnjo novega cestnega odseka tudi uresničil.
Janez Zupančič
op.: čeprav gre za vsebino izven nogometa, prispevek objavljam na tej spletni strani. Namreč v trenutni situaciji na gradbišču, so v ožjem okolju prisotne številne zapore različnih cest in prehodov, ki onemogočajo kolesarjenje po prijetnih poteh v neposredni bližini doma. Zaprte so najbližje poti, ali pa je prisotna nevarnost, zaradi vožnje tovornjakov in drugih gradbenih strojev.