Spodrsljaj, ki se nam je zgodil v mestnem derbiju s Savo in razni komentarji na to tekmo, so ponovno potrdile tipično miselnost tega okolja. Ni se čuditi, da nogomet na Gorenjskem nikakor ne more zaživeti, čeprav gre za bazen, ki mu ni primerjave v Sloveniji.
Ne glede na to pa moram jasno napisati (lahko bi tudi glasno in javno izjavil), da kljub temu remiju, ne dvomim v naše fante. Ker pa so moje igralske nogometne korenine povezane izključno z Ljubljano oziroma Ljubljansko okolico, lahko izpostavim tudi to, da so med pristopom in podporo nogometu ter sami kvaliteti nogometa, velike razlike med tema dvema območjema. To dovolj jasno kaže tudi trenutno stanje na lestvici 3.SNL-Center. Mi smo trenutno še gladko prvi, vsi štirje ostali Gorenjski ligaši, pa trdno prikovani na dno lestvice. In če nekateri uživajo v tem, da se prav proti nam »napičijo« in pri tem ne zbirajo sredstev, naj uživajo.
Mi bomo vsekakor poskušali storiti vse, da naše moštvo začne igrati drugačno vlogo, čeprav trenutno k doseženim rezultatom (razen sobotnega kiksa) nimam kaj dodati.
Potrebno se je zavedati, da imamo veliko problemov s trenažnim procesom. V izgradnji je novo pomožno igrišče (na njem se tudi že trenira), glavno igrišče pa je tudi v lepem bremenu (tega je na srečo v oktobru nekaj bilo), namenjeno vadbi več selekcij in mi običajno lahko koristimo samo polovico igrišča (ali pa tudi ne), kar pomeni, da z vidika zahtevnosti nogometne igre treniramo samo polovično. Ampak to vseeno ni opravičilo, je pač tako, zato je naš celoten iztržek še toliko več vreden.
Tečemo po pločnikih, tečemo po kozjih stezicah ob Savi, zato je nekorektno, nepošteno po eni tekmi klasificirati oziroma razvrednotiti naše fante. Razlika v točkah med Savo in nami je tolikšna (20 točk) in tudi, če bi izgubili vse tekme do konca prvenstva, smo že ostali v ligi, medtem ko morajo takšen iztržek šele doseči Gorenjski ligaši v tekmah do konca prvenstva , v naslednjem letu. Kljub vsemu imajo vsa ostala štiri Gorenjka moštva skupaj osvojenih šele 25 točk, to pa je celo 2 točki manj od našega moštva.
Mogoče se lahko delno spogledujem z izpostavitvijo imen, ki naj bi bila v našem klubu nekoliko »večja«. Znano je, da na igrišču ne moremo govoriti o imenih, ampak učinku določenega imena. Tega je bilo na tekmi s Savo na naši strani absolutno premalo (ne v srčnosti in borbenosti), ampak realizaciji sposobnosti. O kvaliteti tekme, začinjeni s sekundarnim vložkom od 1.minute dalje pa je škoda izgubljati besed. Nogometa ni bilo. Tudi igrišče je pripomoglo k temu, da so se lahko skrile določene zadeve, o sredstvih za destrukcijo igre pa sploh ne gre govoriti. Krivi smo samo sami, premalo igralcev je bilo na nivoju in ob tem dejstvu, tudi meni ni težko priznati, da sem se zelo uštel, ker sem Tabota pustil prvi polčas na klopi. Je pa tudi res, da bi ne glede na to, morali že 1.polčas končati drugače.
Ob tem fanatičnega pristopa Save ne negiram in si za ta pristop zaslužijo pohvale, posebej Romič. Več ne bom našteval, kajti tudi tisti, ki so bili že v Zarici, so iztisnili svoj maksimum. Ampak to je 1 rezultat, za našim moštvom pa je serija, ki se težko zgodi in v tem je neprimerljiva vrednost našega moštva z ostalimi.
Slabosti, ki jih imamo bomo izkoreninili sami. Nismo brez igralcev, kot v pretekli sezoni, tisto kar nam pa manjka, pa bo žal moral vsak posameznik sam nadoknaditi.
Takšnih kiksov, kot je bil proti Savi in s takšnim deležem nekaterih posameznikov, ne bo mogoče več tolerirati in samo v tej smeri gre lahko naša pot, ki ne more biti grajena na eni tekmi, ampak na kontinuiteti dobrih tekem, kar nam je do sedaj uspevalo.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj