PO ZAGORJU, MIRNO V ZAKLJUČEK JESENSKEGA DELA PRVENSTVA

Dva kroga pred koncem jesenskega dela ter po razpletu v tem zadnjem krogu, prav gotovo lahko vsi v klubu razmišljamo v tej smeri. Čeprav je minilo že veliko let od začetka moje trenerske aktivnosti, mislim, da je petkov neodločen rezultat v Zagorju, prvi takšen rezultat. Prevladujejo samo zmage (tudi s Triglavom v sezoni 1997/98, na poti v 1.SNL, smo zmagali z 2:1). Tako je bilo tudi z Zarico, v zadnjih dveh sezonah.  V Zagorju smo zmagovali, v Kranju izgubljali. Očitno so Zagorjani hoteli to tradicijo prekiniti in tudi zanesljivo zmagati, kajti na semaforju so imeli že pred tekmo napisan rezultat 2:0 (za domače), kar niso spremenili niti po našem vodstvu, razen, da so naš gol na ročnem semaforju le označili. Napako (ali pa tudi željo), so v polčasu le ustrezno korigirali.

Namen tega pisanja se v večini nanaša na tekmo v Zagorju, s pogledom na že objavljeni komentar, takoj po tekmi.

Prvi komentarji, ali ocene po končani tekmi, lahko nehote ustvarijo tudi dvomljiv, enostranski, navijaški, emocionalni,  itd., pogled na dogajanja na tekmi. Prav zato  poskušam sam v največji meri graditi vsebino na ključnih dogodkih, ki se tekom tekme najbolj vtisnejo v spomin in v končni fazi vplivajo na razplet celotnega dogajanja ter rezultata.  Pri tem se nikakor ne dovolim izpustiti učinkov nasprotnega moštva.

Detajli, ki so razvidni iz video posnetkov tekme, pa so tisto »bogastvo« iz katerega je potrebno v procesu vadbe zadeve (napake) odpravljati in na njih (stalno) opozarjati in s tem nadgrajevati kvaliteto posameznikov in moštva, kot celote.

Tekma v Zagorju je zaradi zelo moške igre, ki jo je dovoljeval naš najboljši sodnik Damir Skomina, k oceni stanja posameznikov v naši ekipi, v primerjavi s tekmo s Savo (krog nazaj) dala dobre odgovore in samo še potrdila tisto, kar nam lahko na trenutke predstavlja problem. Čeprav gre za moštvo, ne more biti dvoma, da je zelo pomemben in odločilen prispevek prav vsakega posameznika. Tudi to se je pokazalo v Zagorju. Dovolj je bila samo ena napačna reakcija, povezana s postavitvijo in žoga se je znašla v naši mreži. Ponavljajočih napak (kljub stalnim opozorilom) si res ne smemo privoščiti, kajti cena prehitro postaja previsoka. Potrebno pa ni nič drugega, kot eliminirati napačno (morda celo naučeno) potezo, kar je v konkretnem primeru lepo razvidno na posnetku,  zagotovo s pozitivnim opozorilu soigralca, na to napačno reakcijo. Res, da smo trenutno zaradi odsotnosti Jerkoviča nekoliko deficitarni. Tokrat sta npr. centralna branilca lahko uspešno popravila vse, kar je ogrožalo naš gol, zato moramo vse napore usmeriti v eliminacijo sicer preprostih zadev, ki pa hitro lahko postanejo usodne.

In prav to  se je (ponovno) zgodilo. Zagorje  je to izkoristilo z izenačujočim golom, nam pa malo pred koncem tekme ni uspelo, kljub temu, da sta najprej Ajdovec in nato Dolžan storila vse po »receptu«. Tako učinek  Zagorjanov (dosežen gol), kot našo neizkoriščenost priložnost, ne želim kvalificirati med srečo, ali nesrečo. Enostavno gre za kvaliteto in pravilno ter pravočasno reakcijo, pri čemer našo neizkoriščeno priložnost ne smem oceniti s tega vidika. Dolžan je bil osamljen in je odlično odreagiral,  žal pa bil malo prekratek.

Kar veliko je bilo še dogodkov, ki bi si prav tako zaslužili podrobnejšo analizo. Predvsem v fazi napada, bi lahko dosegli še  več, saj lepih akcij ni manjkalo in vsaj še kakšen strel iz t.i. nevarne cone  bi lahko pristal še v domači mreži.

Kljub vsemu pa je najbolj pomembno, da smo po slabi in neprepoznavni predstavi proti Savi, na vročem igrišču v Zagorju, proti daleč najučinkovitejšemu moštvu v ligi, osvojili točko, ostali neporaženi in trdno zasidrani na vodilni poziciji. Nobeno povprečje doseženih golov ne more biti naključno. Ni presenetljiva njihova učinkovitost. V tekmi z nami so sicer več poskušali z dolgimi podajami proti našemu golu, usmerjenimi na  vodilnega strelca Kranjca ter z veliko tekanja in agresivno igro na vsakem delu igrišča, ustvarjati dodaten pritisk, vendar pa so naši fantje igrali prav tako dovolj agresivno, predvsem pa disciplinirano in organizirano ter si z igro ustvarili še nekaj obetavnih priložnosti. Ne gre pa zanemariti del naše slabe igre in iniciative domačih, kar smo preveč lahko dopustili.

Zagorje in pričakovano težka tekma je za nami. Do zaključka jesenskega dela nas čakata še dve tekmi. Najprej proti razigrani Iliriji na domačem igrišču, nato pa še en lokalni derbi v Britofu. Vse misli morajo biti najprej osredotočene na Ilirijo. Konkurenca za moštvo se povečuje. Kapetan Robnik je odslužil kazen, skoraj zagotovo se bo vrnil v obrambo tudi Jerkovič.

Vadba v tem tednu je potekala spet v posebnih pogojih. Stalno deževje resnično ne omogoča koriščenje igrišč. Zaradi obilnega deževja so v podobni situaciji tudi drugi, zato se nimamo kaj pritoževati. Preložena je tudi tekma z Ilirijo (preložene bodo verjetno še kakšne druge tekme) in zato se lahko vsaj malo vsi skupaj odpočijemo od nogometnega dogajanja, kateremu je ta teden (ponovno) dvignil visoko pozicijo Maribor z neodločenim rezultatom v Ligi prvakov proti FC Chelsea. Prelahko so Angleži vzeli to tekmo in zato je bilo kljub priložnostim proti koncu tekme težko nadoknaditi počasno igro (izjava njihovega trenerja Mourinha, po koncu tekme). Mariboru pa se je izjemni pristop in garanje do zadnje minute obrestovalo in vrnilo. To je za edini način, ne glede na nasprotnika in to naj bi (mora) postati tudi naš prepoznavni znak.

Prav zato lahko danes zapišem (na podlagi podrobne analize video posnetka), da so nekateri igralci v Zagorju prijetno in pozitivno presenetili, odigrali na trenutke celo nad pričakovanji  in s takšnim pristopom njihova igralna mesta niso ogrožena. Na splošno pa tudi na tej tekmi ni bilo dvomov za večino igralcev, ki ima za seboj tudi skoraj vse odigrane tekme. Zadovoljstvo je namreč v tem, da imamo v tej sezoni možnosti za kvalitetne menjave. Ne samo igranje, tudi sedenje na klopi, ali krajša minutaža, mora biti ob trenutno doseženih rezultatih, motiv za dokazovanje vsakemu igralcu, na vsakem treningu, prijateljski, ali prvenstveni tekmi. Le na tej podlagi lahko temeljijo razmišljanja o napredovanju igralcev in moštva, kot celote. Prepozno bo spomladi razmišljati kako naprej. Trenutno so vsa  izhodišča pozitivna in v naš prid in le sami lahko premostimo in nadoknadimo tisto, kar nas lahko prehitro oddalji od ciljev. Zato ni potrebna nobena prisila, to mora biti dnevni običaj,  osebna motivacija in na koncu uživanje v delu, ne glede na vremenske razmere. Ne nahajamo se (kot v pretekli sezoni) v stanju, da preštevamo, ali nas je za eno moštvo. Na treninge z veseljem prihajajo naši bivši fantje (trenutno igrajo v tujini) in še kakšen, ki bo morda jutri naš, zato enostavno moramo znati,  vse to izkoristiti, na najboljši možni način, v vseh pogledih.

Janez Zupančič

Trener članskega moštva

NK Zarica Kranj