Sobotni poraz z Avstrijci res še ni bil usoden. Že z zmago proti Latviji (vsi so jo do sedaj premagali v prvih štirih krogih), bomo bližje vrhu, kot pa dnu lestvice. Toda to nas ne sme zavesti. Presenetljivo (in povsem upravičeno), smo bili po tokratnem porazu priče več slabim ocenam našega nastopa. Seveda so bila tudi drugačna mnenja. Alibijev ni potrebno iskati, zadovoljevati se z delnimi ocenami pozitivnega, je nepotrebno in nekoristno. Če to prihaja iz strokovnih krogov, pa je še toliko slabše, kajti prav stroka mora biti najbolj (pozitivno) kritična, nasploh, če se pod vprašaj postavijo osnovni elementi-dejavniki, uspešnosti nogometne igre.
Moram se vrniti nazaj, na posredovane ocene o našem neuspešnem nastopu, kljub zagotavljanju igralcev in strokovnega vodstva reprezentance, da tokrat skoraj ni dvomov. Avstrijci zaradi dveh začetnih porazov, naj bi bili pod mnogo večjim pritiskom, kot mi. To naj bi bila naša prednost. Toda. Zgodilo se je nasprotno. Ko so Avstrijci začeli že močno padati, smo prejeli gol, odločilni gol. Navidezna premoč po prejetem golu, je bolj čuvanje ugodnega rezultata (Avstrijci), kot pa naših možnosti, da poskušamo obrniti negativen rezultat. Drugega, kot poskusiti bolj pritisniti Avstrijce, nam tako, ali tako ni preostalo.
Najbolj objektivno sliko naše predstave je takoj po končani tekmi predstavil Milivoj Novaković, eden od nekdanjih reprezentantov in sedaj član najožjega strokovnega vodstva. Povedal je resnico. Vsako dodatno besedičenje in opravičevanje (strokovni komentar na naši TV SLO – 2 program je odveč). Presenetil me je voditelj studijskega dela Saša Jerkovič. Tokrat je bil neposreden. Dejstvo je, da če ne bi imeli na golu Jana Oblaka, poraz verjetno ne bi bil nič manjši, od tistega na lanski prijateljski tekmi, z objektivno slabšo igralsko zasedbo kot tokrat.
Dovolj neposreden in kritičen je bil tudi sam selektor Kek, saj je izpostavil vse naše slabosti, ki so bile dovolj vidne in resnično spadajo med osnovne elemente tehnike igre. Razen kakšnega prebliska, nismo sestavili praktično nič. Vse je bilo prepočasi, s kalkulantsko igro (pretežno) nazaj, ki je domačinom omogočila, še posebej v 1. polčasu popolno premoč. Na srečo so bili tudi oni slabi, neodločni in so dvakrat zgrešili, kar ne bi smeli. Seveda jim je veselje preprečil vratar Oblak. Občasno ravnotežje v 2.polčasu, je bolj odraz velikega padca Avstrijcev, kot pa naše igre. Stihijski napadi, po prejetem golu, pa tudi spadajo v segment, da več kot izgubiti ni mogoče, ob tem pa je mogoče celo zadeti gol. Ob spremljanju TV prenosa je bilo več kot očitno, da je Avstrijski vratar praktično celo tekmo deloval tako neprepričljivo, da bi ga morali zlahka premagati.
Ta poraz moramo vsekakor jemati, kot resno šolo. Imamo namreč najmanj 4 vrhunske igralce, Oblaka, Iličiča, Šporarja in Zajca, možno pa je dodati še Berića, saj igra v ligi svetovnih prvakov in zna tudi v Francoskem prvenstvu, zadeti mrežo. Tudi skoraj vsi ostali naši igralci imajo zavidljive statuse v svojih klubih v tujini. Torej imamo izbor, ki se ga ni mogoče sramovati. Takšen izbor je tudi pozitivna provokacija za vse naše navijače, ki znajo nagrajevati garaško delo na igrišču in uspehe. Teh se iz preteklosti ne smemo sramovati, ampak morajo biti najboljša podlaga, da tudi majhni, kakršni objektivno smo, vedno premoremo število igralcev, sposobnih kosanja z najboljšimi reprezentancami.
Ob zaključku se moram obregniti še ob taktično postavitev naše reprezentance. Čeprav ne poznam usmeritev, ali navodil selektorja Keka, posameznim igralcem, ne morem mimo ocene, da pri nas že kar nekaj časa »ubijamo« prave napadalce. Šporar, ki je v Slovaškem prvenstvu dosegel kar 29 golov, na reprezentančni tekmi, sproži samo en (dober) strel z glavo. Berič, pride v igro in takoj tudi v izjemno priložnost. Moral bi biti bolj energičen, agresiven, v dvoboju z nasprotnikom ter zadeti dolgi kot. Žogo je imel na glavi. Omenjena napadalca, bi morala začeti tekmo in stalno manevrirati med avstrijskima centralnima branilcema. To bi Avstrijce prisililo v drugačno igro. Zagotovo bi morala Iličić in Zajec igrati veliko bolj ofenzivno (postavitev vsaj na sredini), na polkrilnih (krilnih) položajih. Oba sta tehnično odlično podkovana. Izčrpani Alaba, bi se v tem primeru moral več vračati nazaj. Bijol, Kurtić in Črnigoj, praktično ne bi smeli preko sredine (razen kadar bi to omogočal prazen prostor), ampak skrbeti, da ostane večina t.i. drugih (odbitih) žog v naši posesti (tu smo bili najtanjši).. Njihov skrb bi bila prednostno tudi pomoč obrambnim igralcem in seveda preprečiti vse poskuse domačih, iz druge linije. Glede na to, da Avstrijski napadalec Arnautović, s svojo gibljivostjo ni povzročal posebnih skrbi, naši zadnji vrsti, je bilo potrebno osnovno pozornost nameniti le njegovi telesni premoči, pri sprejemanju (in grajenju) žoge. To nam je ušlo in Arnautović se je pokazal kot odločilni faktor, za naš poraz. Preveč igralcev je samo gledalo dogajanje in tako je ostal povsem nepokrit tudi strelec edinega gola, Burgstaller. Bilo pa je v neposredni bližini (tam velja samo princip popolnega individualnega pokrivanja), preveč naših igralcev.
Naša centralna branilca v skokih nista bila slaba, zato pa toliko slabša v drugih situacijah in je njun skupni vtis slabši. Podobno je tudi z zadnjima krilnima igralcem, kjer npr. Stojanović sploh ni kazal napadalnih ambicij (veliko prostora bi lahko koristil). Jokić na nasprotni strani, pa bi glede na dejanske fizične sposobnosti moral tvoriti skupaj s centralnima branilcema, zanesljivo obrambno trojko, v primerih naših napadov.
Premalo, veliko premalo smo igrali. Vrsta slabih podaj (tudi paralelnih), je omogočala Avstrijcem iniciativo (še posebej v 1.polčasu). S tem pa sta bila popolnoma odrezana od igre, oba najbolj tehnično sposobna zvezna igralca Iličić in Zajc, oba s sposobnostmi zadeti tudi gol. Igra nazaj s sredine igrišča, predstavlja ob počasnih podajah, praktično samomor moštva in avtomatsko prepuščanje iniciative nasprotniku. Na tej tekmi žal ni delovala nobena naša linija. Daleč od tega pa je bila tudi kakšna organizirana igra. Ne verjamem, da je bilo mogoče v celi tekmi videti organiziran prehod iz obrambe v napad, organizirano pripravo napada ter organiziran zaključek napada, npr. z menjavo mest centralnih napadalcev, po odigrani povratni žogi in globinski podaji na krilni položaj, ali na drugega napadalca. Avstrijcem je to večkrat uspelo, že v 1.polčasu. Očitno to vadijo in na tekmi tudi poskušajo realizirati. Tega smo sposobni tudi mi (Iličić-Šporar-Zajc ; Iličić-Berić-Zajc, itd. Preveč je bilo nabijanja, kar je bila voda na mlin Avstrijski zadnji liniji in naši nemoči v napadu. Najlažje je pokrivati napadalca, ko ga poskušajo soigralci »hraniti« z visokimi žogami.
Razočaranje med ljubitelji slovenskega nogometa, je zaradi poraza z Avstrijci veliko. Ni še konec. Že po ponedeljku, bomo stali na lestvici boljše. To pa ne sme zamegliti nujnosti kontinuitete v igri, prepoznavni igri naše reprezentance. Vloge na igrišču morajo biti jasno razdeljene. Ve se, kdo lahko vodi igro. Lahko zaigra (občasno) tudi slabo. Ne more pa se zgoditi, da se glavnega igralca sploh ne vidi. Opaziti je bilo, da so mu Avstrijci blizu nevarne cone namenili najmanj dva igralca, v preži pa je bil še tretji.
Veliko debat in tudi ocen, je bilo po tekmi z Avstrijci. Vsak je hotel dodati svoje. Vendar pa moramo biti pozitivno prepričani, da gremo lahko samo še navzgor. Tudi nasprotniki bodo grešili in izgubljali točke. Osebno menim, da bo odprta borba za 2.mesto (prvo bo verjetno zasedla Poljska), zato moramo z optimizmom gledati naprej. Potrebno pa bo postaviti oziroma zgraditi igro, ki so jo naši fantje sposobni, kar najbolj dostojno in tudi gledljivo, predstaviti. Kocke morajo biti ustrezno zložene in zato imamo na razpolago še nekaj časa.
Že po tekmi z Latvijo bo (upam, da se kaj drugega ne more zgoditi), vzdušje boljše, tudi sam položaj na lestvici.
Upam, da bosta današnjo tekmo začela dva napadalca. Dovolj alternativ imamo. Iličiću in Zajcu pa mora biti omogočeno, da s svojo kreativnostjo poskrbita za številne globinske podaje in se v zaključek napada, vključita tudi sama.
Janez Zupančič