Glavni in precej obsežnejši del teksta je nastal že v sredo. Povezan je z dogajanji tega tedna oziroma dogajanji :
- začetimi po jesenski prvenstveni tekmi v Britofu (v bifeju) in
- nadaljevanjem ter potrditvijo čez 7 dni, v zadnji jesenski tekmi odigrani z Ilirijo (tekma je bila zaradi poplavljenega igrišča v ŠP Zarica, prestavljena na 22. november 2014.
Nič se ni spremenilo v celotni pavzi (od 24. novembra dalje je bila načrtovana aktivnost še do 22. decembra), niti v prvem tednu priprav. Januar, kot najbolj pomemben mesec za priprave, je bil prava katastrofa. Nismo imeli še nobenega novega igralca (poškodovanega Peternela v to kvoto ne štejem), na prvi tekmi pa sta se tečko poškodovala še Šujica in Vratar Mulalič. V treh prijateljskih tekmah smo imeli na klopi največ 3 rezervne igralce, od tega dva mladinca in res kvalitetnega igralca, ki je konec januarja zapustil klub in se vrnil na Hrvaško. Zaradi premajhnega števila igralcev smo morali 1 tekmo celo odpovedati. Očitek pripomba, da smo igrali na začetku s prezahtevnimi nasprotniki je za vodilno moštvo lige smešna. Naša konkurenta Ilirija in Ivančna Gorica sta imela težje nasprotnike, koledarsko pa sta odigrala tekme celo pred nami.
Mimogrede še to. Včeraj smo premagali ligaša iz MNZ Ljubljana NK Termit s 3: 1 – Babič, Robnik in Peternel, pri čemer smo celoten drugi polčas igrali z igralcem manj. Zaradi poškodbe na treningu borilni veščin v petek, Ivanuša namreč ni mogel več igrati, v igro pa so pred tem vstopili že vsi razpoložljivi igralci.
Sedaj pa na uvodno izhodišče, dogajanja v tednu, ki mineva. Razmišljanja gredo v različne smeri, težko pa je mimo presenečenj, ki jih ni vredno izpostavljati. Namreč v poziciji, ko skušaš biti povsem »in« (to nenazadnje zahteva pozicija na lestvici in s tem povezane prihodnje zahteve), so gotovo lahko storjene tudi napake in od tega ni mogoče bežati. V stanju kakršnem smo, je pa tudi povsem jasno, da so potrebni kompromisi, prilagajanja, strpnost in še kaj. Če pa realne konkurence ni, pa je to samo še dodatna voda na mlin. Pri tem pa sploh ne gre za vprašanje, ali razmišljanje o tistih, ki »so« (kompleksno gledano), ampak o tistih, ki jih zaradi določenega stanja jutri morda sploh ne bo (užaljeni, prizadeti, misleč, da so podcenjeni).
Zato so v tem primeru zelo primeren zapis v ponudbi za nakup strokovne knjige, katere avtorji so svetovno znani nogometni trenerji. Takoj v uvodu je mogoče zaslediti bistveno, kar je povezano z igralcem : »Bolje pripravljeni igralec pomeni srečnejši igralec« (originalno : A better prepared player means a happier player).
Da ne bi bilo pomote. Niti najmanj za nobeno zadevo ne krivim igralce. Saj nisem t.i. šolski trener, ampak sem med trenerje zajadral iz igralskih vrst, iz takratnega najvišjega 1. Yu-nivoja in tudi po igranju v tujini, kjer so bile zahteve in vzpostavljeni odnosi, neprimerljive s sedanjimi. Pa še kakšnega uspeha sem bil deležen, kot trener. Morda sem imel tudi samo srečo, ker sem bil poleg.
In kaj želim posebej izpostaviti. Z vidika zahtevnosti in odnosov se v bistvu ne bi smelo nič spremeniti. Vloga igralca je jasna, vloga trenerja tudi, pogoji za delo pa so dejstvo, kateremu ni mogoče uiti, pa naj gre za najvišji rang v Sloveniji, ali za tekmovanje na tretjem državnem nivoju, ali pa regionalnem. So razlike, ki so objektivne. Potrebno jih je priznati in mnogo lažje se živi. Seveda pa mora biti moštvo gledano samo z vidika celote. Zato se je v kontekst t.i. problemov potrebno izogniti posplošitvam , ali ocenam.
Primer iz Maribora, javno predstavljen, je v tem kontekstu poučen. Po zadnjih odmevih je trenutno najbolj svetla zvezda tujec. Ni pa to nič moteče. Je član kluba s številno igralsko zasedbo. Zato v Mariboru ni presenečenje, da se na klopi znajdejo tudi reprezentanti, ali pa igralci, ki so zelo zaznamovali njegov jesenski evropski uspeh.
Torej, bistvo je le igralec. Zato je glede na naše stanje in odnose, tokrat moje trenersko pomirjevalo, ocena športnega direktorja NK Maribor, cenjenega Zlatka Zahoviča in samega igralca. Dodatek je še izjava igralca, vratarja Jasmina Handanoviča, s katerim sva v preteklosti delila nogometne trenutke. Jaz kot trener, on kot igralec v mladinski kategoriji. Jasminova pot je bila še posebej po prenehanju mladinskega staža zelo trnova, toda s trdim delom, veliko volje in zagnanosti ter vedno spoštljivim odnosom, je svoje dosegel.
Vsebina v nadaljevanju naj bo tokrat res samo še dodaten motiv igralcem v njihovem razmišljanju, saj bo mogoče le na ta način na igrišču pokazati tisto, kar se od njih can you get high off lisinopril pričakuje. Negativna nastrojenost in občutki, da je stalno pri drugih nekaj narobe, je lahko samo dodatna ovira in prelahek alibi za slabši učinek.
Članek z dovoljenjem novinarja , g. Roberta Balantiča[1] in z mojim pogledi (odebeljeni tisk), izpostavljam, kot usmeritve od katerih, lisinopril ne glede na rang tekmovanja, ne morem odstopati. Z lahkoto in zadovoljstvom, pa svoje mesto odstopim drugemu. Zagotovo pa so izjave tudi usmeritve za ravnanje in odnos tistih igralcev (predvsem mladih), ki nogometu želijo dobro in želijo uspeti.
Vsebina :
Marsikdo meni, da je spomladanska eksplozija Welleja Ndiayeja prej splet naključij, kot karkoli drugega, toda vsi tisti, ki so podrobneje spremljali prijateljske preizkušnje v zimskem pripravljalnem obdobju, tej ugotovitvi nikakor ne bodo prikimali. Še zlasti pa ji ne bodo v Ljudskem vrtu. »Kakšno naključje neki ! Saj smo vedeli kakšnega igralca imamo. Zelo dobro poznamo njegove sposobnosti, zaradi katerih smo ga tudi privabili k nam. V dresu Gorice smo ga spremljali že prej, toda odškodnina je bila previsoka, zato smo počakali, da je bil prost Na žalost se nam je nato pridružil sredi poletnih priprav in v času, ko je bila ekipa za evropske kvalifikacije bolj kot ne že sestavljena. Zamudil je ta vlak, vendar je vseskozi odlično delal in zmanjševal zaostanek za soigralci. Če ne bi verjeli vanj, mu v ligi prvakov ne bi namenili minutaže, ki si jo je nedvomno zaslužil, poleg tega je dejstvo, da smo imeli v jeseni v ekipi več tujcev. Na začetku zimskih priprav je imel enako izhodišče, kot vsi ostali igralci, vsi so začeli z ničle in si izboril trenutni položaj«, pravi Zlatko Zahovič, ki v prihodnje pričakuje še boljše izvedbe 24-letnika iz Dakarja. »ima še precej rezerv, prepričan sem, da nam bo na mednarodnem prizorišču še bolj koristil. Tam bo njegova agresivnost še bolj zaželena in tudi dovoljena.«
Včasih se zdi, da v svoji agresivnosti pretirava. Na slovenskem prizorišču je bolj malo tako agresivnih igralcev. Govorim v pozitivnem smislu, zato včasih morda izpade grob. V Evropi je drugače in tudi mi imamo še nemalo težav s prepričevanjem fantov, da so v dvobojih čim bolj čvrsti, da jih zdržijo, da ne padajo, ker kar tako prekrška pač ne bodo dobili. Pri nas na to še nismo navajeni. Vendar niso krivi sodniki, ampak igralci, ki se odzovejo na skoraj vsak dotik, preveč je prekinitev. Sodniki hočeš nočeš padejo pod njihov vpliv. V smislu, če hočete pa imejte«, pravi športni direktor Maribora.
Glavni igralec zgodbe zadovoljstva razumljivo ne skriva. »bil sem prepričan, da lahko igram v Mariboru. Verjel sem v svoje sposobnosti, a zaradi poznejšega poletnega prihoda in posledično slabše telesne pripravljenosti nisem imel prave možnosti za dokazovanje. Potreboval sem dobre priprave, da lahko pokažem svoje znanje in sposobnosti. V Turčiji smo veliko in dobro delali, imeli zahtevne preizkušnje, in to mi je bilo v izredno pomoč. Še bolje moram spoznati gibanje soigralcev, razumeti, kje želijo žogo, in se še bolje vključiti v sistem igre, ki ga zahteva trener. Zato še naprej trdo delam.
Jasmin Handanovič dodaja : »Welle je vsekakor največje odkritje spomladanskega dela prvenstva. Na treningih je zelo priden, napreduje iz dneva v dan, najpomembnejše je seveda, da to pokaže tudi na tekmah.
Naj tokrat za nekatere ta prispevek pomeni vsaj minimalen zasuk in razmišljanje v drugačni smeri. Kajti, ne očitno, nepreklicno veljajo določeni nenapisani standardi (usmeritve, kriteriji, navodila, odločitve, zahteve), ki znova in znova dobivajo potrditev v praksi. V razvitih državah temeljijo na znanstvenem pristopu, sodobnih metodah, kar je za veliko drugih nedosegljivo. Pragmatično pa neposredno v rezultatih in vsesplošni uspešnosti vodilnih klubov. Del tega pragmatizma že nekaj let prezentira v nogometu NK Maribor, v drugih športih pa izjemni posamezniki, ki so bili skozi zgodovino tudi stalno prisotni.
Vse kar se je dogajalo pri nas v minulih dnevih, vključno s petkovim dodatkom, zahteva moj resen odziv. Pri tem pa me edino in zelo veseli prepričanost igralcev, da bodo dosegli želeni cilj. To je pravilno in zato je potrebno odpraviti vse ovire, ki bi lahko http://sildenafilgeneric-citrate.com/ to preprečile, pri čemer najprej izpostavljam mesto trenerja. Dovolj je bilo tudi na prijateljskih tekmah svetlih trenutkov, na tekmah s precej močnejšimi nasprotniki. Ta odgovorni, organizirani del in discipline v igri, je potrebno v ligaškem tekmovanju z objektivno slabšimi nasprotniki, razporediti na celo tekmo in to je vse, to mora biti dovolj.
Zmagujejo igralci, zgubljajo pa trenerji.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj