Kljub temu pa je bil končni rezultat prijateljske tekme z drugoligašem NK Radomlje, za naše moštvo ugoden. Po našem vodstvu z 1:0 že v 3. minuti tekme (strelec Šujica) in izenačenju gostov, po nepotrebnem prostem strelu, v 24. minuti, se v rezultat do konca tekme ni spremenil. Ne splača se potencirati raznih odsotnosti (tudi nepričakovanih), poškodb (ne pridobljenih na treningih, ali tekmah) ter dopustih v terminih, ki za takšen rang tekmovanja, ne pridejo v poštev.
Skoraj do samega zbora v Tenetišah (smo še kar domačini pri legendarnem Đokotu), je kazalo, da si bomo tokrat lahko privoščili kakšno zamenjavo, vendar pa temu ni bilo tako. Očitno nekateri sami presojajo koliko imajo »težav« z žulji in podobnim in jih preprosto ni. Če pa k temu dodam, da je v petek Šujica treniral bosonog, Stanko se je kulturno (z SMS in zaradi žuljev,, že dopoldan) opravičil, včeraj pa seveda tekme ni izpustil ter da je Babič moral nastopiti v copatih, zaradi bolečin, potem je o odsotnih (brez vnaprejšnjega obvestila, brez javljanja na telefon) škoda izgubljati besed. Prisotni pa so bili tokrat trije, še iz prejšnje sezone poškodovani igralci (Stanarevič, Kremenovič in Marijan), vendar brez možnosti za igranje. O nekaterih imamo informacij zelo malo-nič. Praktično se ne javljajo, še manj pa, da bi se pokazali, kaj je dejansko z njimi. Sicer ne velja za vse, ki so še na našem seznamu, ampak za večino.
Nasprotno od njih, je poleg vseh stalno prisotnih na treningih, potrebno izpostaviti še Luka Lavrinca. Lahko bi se že odpravil vsaj čez vikend na obisk domov v Maribor (Jarenina), saj od prvega dne priprav s Triglavom doma še ni bil, vendar je dal prednost nam-našemu moštvu in tudi včeraj odigral tekmo odgovorno in maksimalno angažirano.
O ostalem dogajanju ob izredni vročini na začetku tekme (kasneje je vse bolj prisotna senca, razen tega pa je igrišče še ob vodi), ni mogoče veliko dodati. Fantje so ponovno pokazali pravi obraz vseh 90 minut, proti objektivno močnejšemu nasprotniku. Niti pomislili niso na to, da menjav ne bo in na trenutke je bilo z zadovoljstvom spremljati njihov odnos na igrišču, od prvega do zadnjega igralca.
Ne glede na rezultat oziroma dosežene rezultate v teh pripravljalnih tekmah, ni dvoma, da imamo še veliko rezerv, že v okviru tega številčno skromnega moštva. Pretežno se držimo osnovne razporeditve na igrišču. Samo zaradi nujnih potreb (kot npr. včeraj, ko je bilo potrebno ustrezno vključiti vratarja Šimenca) je potrebna kakšna sprememba, kajti moštvo iz tekme v tekmo dobiva prepoznavno podobo in v tem pogledu s prisotnimi ni težav.
Skoraj predobro nam gre in ko bomo korigirali še določene slabosti, upam in pričakujem, da se bo pozitiven trend nadaljeval v prvenstvu, ki se zelo hitro bliža.
Kaj moramo in kaj lahko, ni dvoma ? Na slabosti sproti opozarjam. Vse te slabosti (nepotrebno »igranje«, v primerjavi s potrebnim-nujnim v določenih trenutkih tekme) moramo odpraviti, saj bo to največ prispevalo k večji kvaliteti posameznikov in moštva. V prihajajočem tednu bomo temu problemu lahko posvetili veliko več pozornosti. Načrtovana je samo ena prijateljska tekma (v soboto 3. avgusta) in to bo prava priložnost, da v motivacijski vsebini (delo z žogo), nadgradimo določene zadeve.
Za konec moram izpostaviti nujnost odsotnih igralcev, ki si morajo za vzor vzeti igralce, ki ne manjkajo v tem najpomembnejšem delu priprav. Potrebno se bo zavedati, da je mogoče tolerirati poškodbe in z njimi povezano odsotnost, vendar samo takšne poškodbe, ki res onemogočajo prihod na trening, v nasprotnem pa so vedno na razpolago aktivnosti, ki takšnemu igralcu omogočajo določeno koristno, tudi nogometno delo. Biti poškodovan in se ne pokazati na treningih, vsaj za mene in moje zahteve, ni sprejemljivo tudi za amaterski nivo tekmovanja, nikakor pa za 3. državni nivo.
Gremo dalje. Nič nas ne sme (več) presenetiti. Prisotni igralci, so najboljši dokaz, kaj je pravilno. Tudi vročina bo minila in zato bo tudi njim lažje, ko so bodo lahko vsaj malo ohladili in sprostili. Težko je še karkoli drugega napisati o njihovem odnosu. Veliko dodatne pozitivne energije, so dali tudi meni. Upam, da jih bodo zaradi tega obšle vse negativnosti, ki so ob takšnem naporu (in vremenu) običajno prisotne.
Pri tem pa tudi upam, da bomo lahko kakšno prijateljsko tekmo prvi dve prvenstveni tekmi res lahko odigrali na domačem igrišču, v Športnem parku Zarica. Fantje si to zaslužijo. Spoznati pa tudi (že) moramo domače igrišče, v celotnih dimenzijah.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj