TUDI PORAZ SE JE MORAL ZGODITI

Do tega je enostavno moralo priti, vendar pa je bilo nepotrebno in predvsem na način, do katerega je prišlo.

V tekmi, ki sicer ni odločala o ničemer, je skoraj brez pomena izgubljati besede, ali trošiti nepotrebno energijo.

Tako, kot se je pristopilo k tej tekmi, vključno z dogodki pred samim začetkom, ogrevanjem in odnosu do igre slabih 20 minut,  vodstvo domačih z 2:0, ni bilo presenečenje, saj se ni bilo potrebno tudi posebej potruditi, da sta dve žogi pristali v mreži. Igra (nekaterih) v hoji, davljenje žoge, odmikanje od igralca, namesto pokrivanja, neagresivna igra, podaje nasprotnike, namesto več dobro odkritim  igralcem, itd., je imela končni epilog, hitro prejeta gola, nepotrebna poškodba Božičiča, in še kakšna priložnost domačih. Na srečo je razpoloženi Robnik vse opravil sam, prodrl, bil zrušen v kazenskem prostoru in še zadel enajstmetrovko. Po odhodu Božičiča iz igre smo kar nekaj časa igrali z 10 igralci, potem pa je vstopil na igrišče rezervni vratar Lenart Vrečič, ki je resnično zelo presenetil, se boril, v 2.polčasu pa imel potezo, ki bi morala biti osnova igre v napadu kakšnega našega igralca. Vzpostavili smo igralsko ravnotežje. Imeli smo celo priložnost izenačiti (Marinkovič sam pred golom), enkrat pa so po streljanem kotu domači brez problema izbili žogo na golovi črti.  Ob boljših reakcijah na podaje Kotnika iz prostih strelov, bi morali priti tudi do boljših zaključkov.

Prvi polčas je veter pomagal domačim, drugi pa nam. Vendar pa je bilo v določeni meri, zaradi res slabe igralne površine, storiti še kaj več. Tako v drugem polčasu, v katerem smo bili boljši, ni uspelo zadeti domače mreže, tudi zaradi zanesljivega vratarja, še bolj pa zaradi našega egoizma v zelo lepih situacijah, ali pa slabega zaključka napada.

Čeprav se domači tokrat niso prikazali v pričakovani luči, je njihova zmaga zaslužena. Še vedno so bili nevarni v protinapadih, ki so bili izvedeni pretežno po naših napakah (preigravanje, namesto podaje, podaja žoge nasprotniku). Kako se to dela, prikazuje video posnetek sinočnje tekme, ki je sestavni del tega prispevka. Drugi in tretji gol med drugim nista nič posebnega in izvedba akcij mora biti našim igralcem zelo dobro poznana. Seveda je pri tem prisotna bistvena razlika med originalom in našo izvedbo (hitrost, vtekanje, dvojna podaja, nesebična podaja).

S tem porazom, ki je bil povsem nepotreben (tako nekateri res ne morejo stvari vzeti pod svoje), je prekinjena dolga serija neporaženosti. Ni pa presenečenje, ampak je odraz pristopa do tekme, že med tednom, nazadnje pa še s slabim pristopom  neodgovorno in neaktivno igro nekaterih, kar je iz video posnetka zelo dobro vidno, posebej pri obeh prejetih golih.  

Upam, da je ta poraz lahko dobra streznitev, kako se ne sme. Največ kar je pozitivnega s te tekme je tekma brez kartonov za nas (domači – 3) ter dejstvo, da se ni želelo tvegati z nobenim od dveh rahlo poškodovanih igralcev (Peternel in Ajdovec-oba sicer trenirata), niti Pircem (preležal je pljučnico). Vsi trije so sicer nepogrešljivi del standardnega moštva, zato je toliko bolj neodgovorna pasivnost v igri in težke napake določenih igralcev. Te so na  podlagi video posnetka še težje, kot je bilo to vidno na sami tekmi.

Morda je možno govoriti o »čuvanju«, predvsem za kvalifikacijski tekmi, vendar pa je to slab izgovor, kajti le pristop na najvišjem nivoju, drži igralca v pravi formi. Vsak poraz lahko še bolj poruši samozaupanje igralca in samozavest moštva, na kar pa lahko pozitivno vpliva samo vsak igralec zase, s prizadevnostjo v procesu treninga, kjer ni dovolj samo prisotnost.

Vse moramo storiti, da z miselnim preobratom posameznikov, po tem porazu, pot obrnemo v pravo smer. Moštveni duh je potrebno prenesti v realnost. Prisoten  verbalni vidik, ali v določeni meri prikrita povezanost (tudi v napačni smeri), ne ustreza pravi vsebini moštvenega duha v športu. Zato je morda v tem trenutku potrebno prenesti izjavo enega od svetovnih trenerjev, sinočnjega zmagovalca Angleškega pokala, gospoda Arsena Wengerja. Del izjave je glasil[1] :     

Vsekakor drži, da v moštvu ohranjamo dobro razpoloženje in povezanost. Torej, tisti, ki bi se nam morebiti v prihodnjih tednih še pridružil, bo moral imeti pravo držo in pravi odnos do dela. To bo potem res nekaj, kar bo štelo, kar bo prispevalo, k temu, da bo naš moštveni duh še bolj kreposten. Brez tega ne moreš uspeti.” (podčrtal :JZ).

Nobene dodatne obrazložitve niso potrebne., razen če omenim, da povezanost v našem primeru predstavlja predvsem spoštovanje v celotnem smislu, pravi odnos do dela, pa  stalna prisotnost na treningu  in intenzivno delo.

Drugega v naslednjih 17 dneh ne potrebujemo.

 

Z vidika posameznega igralca, ni mogoče mimo najnovejšega mnenja, objavljenega danes v Nedelu[2]. Res zanimiva kolumna o velikem nogometašu (tudi sinoči je bil na sceni in se spet veselil nove lovorike), ki je na igrišču občudovanja vreden. Kakšen nogometaš, kakšen vodja moštva je bil in je še, se ne da oceniti. Napak npr. v podajah, praktično ni imel (več kot 90 % natančnih podaj). Zato samo nekaj utrinkov :

• Človek, ki je s svojim načinom igranja nogometa poosebljal kreativno, učinkovito, dinamično in skrajno privlačno igro neštetih podaj,
• Človek, ki je skupaj z Andresom Iniesto, prav vsem igralcem omogočil, da so v celoti izkoristili svoje (izjemne) potenciale,
• Njegov nogomet je izžareval njegovo osebnost, katere skupni imenovalci so kreativnost, dostojanstvo in spoštovanje.

Pri vsem tem pa je zanimivo, da je kot kapetan moštva velik del sezone presedel na rezervni klopi.

 

Torej, kaj (in tudi na kašen način) se mi lahko najlažje in ustrezno sestavimo tako, kot smo bili sestavljeni.  Enostavno : s primerno dozo spoštovanja, s primernim odnosom do dela in ob tem bodo vse dolga, dolga leta znane resnice o nogometu v širšem smislu postale enostavne in neobremenjujoče, posamezniku in moštvu. Rang tekmovanja pri tem sploh ni važen, kajti poti do uspeha in s tem tudi razvoja ter napredovanja, se ne razlikujejo. Iz malega raste veliko.

 

 

Janez Zupančič

Trener članskega moštva

NK Zarica Kranj