Moja vrnitev na nogometne zelenice, o kateri sem na tej spletni strani že pisal, je zahtevala ponovno aktiviranje tudi na skupnih pripravah moštva. Ni mogoče prešteti , koliko je bilo teh skupnih priprav, v vseh mojih nogometnih letih. Najprej, kot igralec, potem kot trener in tudi kot selektor mlajših nogometnih reprezentanc NZS. Vsake priprave imajo svojo zgodbo. Te v Umagu oziroma predelu Umaga (Katoro), so spet nekaj novega, predvsem pa prijetnega. Ni mi odveč nekaj, kratko zapisati. Vse doživeto, delim na tri dele.
Prvi mora pripasti ekipi, ki mi je bila zaupana že jeseni. To je kadetska ekipa NK Šobec-Lesce. Ni pripomb, glede odnosa do treningov in prebivanja prostega časa, v hotelu, ali ob prevozih, na različna nogometna igrišča, na ožjem območju Umaga. Vse najlepše je bilo tudi ob prihodih na posamezne dnevne obroke in pred spanjem. Naših fantov, ni bilo slišati. Niso imeli tudi nobenega prostega termina.
Moj nekdanji varovanec, sedaj pa nadrejeni šef, Andrej Jožef, vodja nogometnega pogona v NK Šobec-Lesce, je bil neizprosen. Čeprav so bili z nami še nekateri mladinci in celotna selekcija U15 (za obe je odgovoren on), mi ni bilo težko. Andrej je ob svoji zagnanosti, usmerjal in koordiniral vse, razen takrat (redko), ko se je moral povsem angažirati pri svoji selekciji. Z eno besedo : celodnevni, neutrudni garač.
Fantje iz kadetske selekcije, bi si upravičeno zaslužili še kakšno večerno sprostitev, brez podrejanja urniku. Zato niso zaprosili, niti nakazali posebne želje. So pa dokazali, da so pravi junaki, kajti v sredo, so po dopoldanskem treningu, nekateri zaplavali tudi na odprtem morju (priloga : fotografiji). Ob tem moram dodati, da so bile ta dan, ob 8.uri zjutraj, šipe na parkiranih avtomobilih pred hotelom, ledene.
Drugo kar moram izpostaviti, pa je zagotovo pomoč iz članske garniture NK Triglav Kranj. Nobenih problemov ni bilo za nudenje pomoči nekaterim našim, poškodovanim igralcem. Zato tukaj še dodatna hvala športnemu direktorju Siniši Brkiću (v preteklosti sem bil tudi njegov trener), Milošu Avdiću (že v preteklosti sva, vsaj upam, odlično sodelovala, pri raznih selekcijah) in seveda fizioterapevtu Mišu, ki je poskrbel za naše fante. Skratka, zelo korektno s strani prvoligaša NK Triglav oziroma njegovih ljudi iz strokovne garniture. Nobenih problemov ni bilo tudi z NK Olimpija-selekcija U15, saj so nam v enem primeru pomagali tudi oni.
Tretji del sicer samo tridnevnih priprav, bi lahko brez zadržkov, dal tudi na prvo mesto. Gre za nekaj najlepšega kar lahko doživiš v nogometu. Namreč poleg nas, že omenjenega NK Triglav-člansko moštvo, so bili sočasno na pripravah ter nastanjeni v hotelu Sol Garden Istra, še nogometaši NK Bravo-člansko moštvo in NK Brda (mladinci, kadeti in selekcija U15).
Prijetno, mladostno in počaščeno, sem se počutil ob pozornosti mojih nekdanjih varovancev v NK Triglav in NK Bravo (v Olimpiji sem treniral njihovega sedanjega trenerja Dejana Grabiča). Kar celotno moštvo bi bilo mogoče sestaviti iz obeh članskih prvoligaških klubov.
Podobno je bilo tudi z nekaterimi funkcionarji in trenerji iz NK Brda, s katerimi smo brez problemov dogovorili, vse možne prijateljske tekme.
Tudi zaradi takšnih srečanj, pozornosti, je biti v nogometu, prijetno.
Janez Zupančič
