Slovenska članska reprezentanca je že v 1.tekmi kvalifikacij za EP, dosegla želeni cilj. Zagotovo je bil načrt, da z gostovanja v Kazahstanu prinese vse 3 točke. Nedeljska tekma s San Marinom pa naj bi bila samo še potrditev uspešnega začetka kvalifikacij. Končni cilj. Po dolgih letih spet odhod na zaključni turnir najboljših evropskih reprezentanc – odhod na že (pre) dolgo pričakovano veliko tekmovanje.
Prve minute srečanja se sicer niso začele obetavno. Hitro smo prejeli tudi gol. Toda prav prve minute so pokazale, da smo močnejši, saj le gola nismo dosegli. Napake so bile povsem razumljive (na umetni travi). Povsem normalno pa je tudi, da so motivirani domačini uvodoma imeli določeno iniciativo. Tako je vedno, ko igra objektivno slabši proti boljšemu nasprotniku.
Prejeti gol je naše fante le nekoliko prebudil. Iz minute v minuto so bili konkretnejši. V drugem polčasu pa hitro postavili razmerje moči (in znanja) na igrišču v svoj prid. Zato je bilo pričakovati, da se bo zanesljivo znašla še kakšna žoga v domači mreži. Zgodilo se je na najboljši možni način. Stojanović je odlično podal, mladi Vipotnik pa je še boljše odreagiral, v stilu vrhunskega napadalca (iz prve, v ne preveč enostavnem položaju). Vseh upov domačih je bilo s tem konec. Priložnost v sodnikovem podaljšku in reakcijo vratarja Oblaka pa je potrebno šteti oziroma opisati tako, kot je svojo vlogo na igrišču enkrat opisal sedaj vratar Olimpije Vidovšek (tudi sestavni del reprezentance) : “to spada v moje delo, zato sem na igrišču”. Da Jan Oblak s takšnimi obrambami nima problemov, je že mnogokrat dokazal.
Še nekaj je potrebno dodati. Sama igra je bila daleč od tiste, v Ligi narodov. Razumljivo. To pa tudi pomeni, da naši fantje lahko še veliko dodajo in verjeti moramo, da bodo tako tudi storili na tistih, malo težjih tekmah.
Torej. Uvod odličen. Čestitke vsem in tako tudi nadaljujte
Janez Zupančič