Spodrsljaj je odvisen s katerega vidika ga gledamo, ocenjujemo. Z vidika 7 tekem, 5 zmag, 2 x neodločeno in brez poraza ter gol razliko 15:5, se realno in objektivno nimamo kaj pritoževati. Vprašanje je, ali je obstajal optimist, ki bi si pred začetkom prvenstva upal napovedati takšen izplen. Kljub zaupanju v moštvo oziroma razpoložljive igralce, predvsem pa z vidika možnosti za izvedbo treningov na višjem zahtevnostnem nivoju, so kadrovske razmere pokazale, da je potrebno vse sile usmeriti v zadovoljstvo z obstoječim kadrom in prilagajanjem dejanski situaciji. V tem smo do sedaj uspeli, čeprav dolgoročno takšen pristop ne vodi k želenemu napredku. Vseeno premalo igralcev prihaja na treninge in zato je vsebina vse bolj prilagojena dnevnemu razpoloženju prisotnih. Iz tega vidika smo svojevrstni fenomeni in ne glede na nogometno vrednost moštva vseeno nad pričakovanji, z zavidljivo serijo in to je fantom treba priznati, kajti pred očmi je treba imeti tudi druga moštva in njihov potencial ter pogoje za delo.
Ocenjevanje včerajšnje tekme z vidika primerjave z vodilnim Tolminom, pa predstavlja velik spodrsljaj in povečanje zaostanka za Tolminom, za dodatni dve točki. Tolmin je namreč v spomladanskem delu in z včerajšnjo zmago v Medvodah, dosegel skupaj 1 zmago več, kot naše moštvo. Tolmin je skupaj dosegel tudi več golov (18, mi 15), oboji pa smo prejeli po 5 golov in odigrali v tem delu po 4 tekme v gosteh in 3 na domačem igrišču. Prav domače igrišče nam je odneslo 4 točke ( 2 točki neposredno v tekmi s Tolminom) in tukaj se vse primerjave s Tolminom končajo. Oni so prepričljivo dobili 3 tekme doma z gol razliko 12:3, mi pa smo od treh zmagali samo 1 tekmo, z gol razliko 3:2. To je statistika, obenem pa tudi resnica, ki sem jo pojasnil že v napovedi tekme s Tolminom in del te statistike je povzela tudi klubska spletna stran.
Do konca prvenstva je še 6 tekem, vse je še mogoče, vendar pa je izid včerajšnje tekme v veliki meri prispeval k temu, da postajamo vse bolj odvisni od odličnega Tolmina in morebitnega njegovega »kiksa«, v borbi za vrh lestvice, pri kateri pa se nikakor ne sme izpustiti moštva NK Zagorje, ki je sposobno narediti uspešno serijo.
Čeprav bi bilo morda koristno čim manj napisati o včerajšnji predstavi (predvsem zaradi uvodnega odstavka in našem lepem iztržku v 7-ih krogih), je moralna dolžnost, da se kritično presodi določene zadeve tudi takrat, ko vsi skupaj nismo pravi. Drugače povedano, če se znamo upravičeno poveseliti, moramo realno presoditi dogajanja tudi takrat, ko smo na igrišču premalo prisotni-odločni. Vse skupaj s samo enim ciljem. Čim manj takšnih tekem, kot je bila včerajšnja, čeprav moštvo Jadrana ne gre nikoli podcenjevati, saj že dolga leta predstavlja neko zanesljivo in kvalitetno nogometno okolje, kljub bližnjima Kopru in Ankaranu, ki oba nastopata v višjem rangu. Vedno sestavijo kvalitetno moštvo in takšno je bilo tudi včeraj, čeprav sta jim manjkala še dva »Koprčana« (Šme in Štulac). Imeli pa so dovolj izbire in sploh ni presenetljivo, da je za izenačenje poskrbel najmlajši Žan Nikolič, ki mi je dobro znan še iz sezone 2010/2011. Takrat sem bil trener v Triglavu U-14, Žan Nikolič pa igralec selekcije U14 NK Koper in njen drugi strelec ekipe z 21 goli (1 gol več od takrat našega prvega strelca v Triglavu Ernesta Grvale-sedaj že član prvoligaškega moštva). Tudi za kadetsko moštvo Kopra, kjer je igral skupaj z Maksom Barišičem (Milano) in Domnom Črnigojem (standardni igralec prvoligaškega Kopra) je bil prav tako 2.strelec moštva. O ostalih igralcih Jadrana pa samo še to, da jih najmanj ½ izhaja iz vrst mladinskih selekcij NK Koper in da so med njimi takšni, ki imajo še vedno status slovenskih reprezentantov v mlajših selekcijah.
Razlogi za samo 1 osvojeno točko, ki smo jo sicer trdno držali do 80-minute tekme, pa so naslednji :
- Slab pristop neposredno na igrišču, kljub zmagovalnemu vzdušju pred samim začetkom tekme in zagotavljanju v garderobi, da bomo tokrat odigrali drugače, že od 1.minute dalje,
- Številne neizkoriščene priložnosti in možnosti za boljši zaključek napada,
- Neposrečene menjave in s tem povezane prerazporeditve igralcev na igrišču in
- Podcenjevanje sposobnosti igralcev nasprotnega moštva.
Vsak razlog je mogoče na kratko tudi pojasniti in sicer :
- Pretežno je ostalo le pri želji. Na igrišču tokrat skoraj v celi tekmi ni bilo mogoče prepoznati moštva, kljub (mojemu) občutku, da Jadran vsaj po zasedbi in prvih minutah tekme, ne bi smel predstavljati (pre) težkega zalogaja. Vse preveč je bilo pri nas »nabijanja«, netočnega odigravanja-slabih podaj in predložkov s krilnega položaja, slabega izvajanja prostih strelov, igre brez žoge in individualnih poskusov, ki so se običajno slabo končali. Preprosto povedano, daleč od predstav, ki smo jih že pokazali in smo jih sposobni prikazati. Ne gre za slab dan, saj so bili prisotni tudi dobri trenutki, vključno s posamezniki. Prevelik je bil tudi »prepad« med posameznimi linijami, zato zvezna vrsta preprosto ni prišla do izraza. Preveč t.i. drugih žog je bilo (prišlo) v posest nasprotnika, ki je z gibljivimi in hitrimi napadalci predstavljal permanentno nevarnost za našo obrambo (gol), kar pa se na srečo le ni prevečkrat zgodilo. Očiten padec je sledil v 2.polčasu.
- Odstotek res lepih priložnosti, med katere je potrebno šteti tudi pravilne in dobro odigrane žoge v cone, kjer se dosegajo goli, je pri nas zelo nizek. Ni mogoče pristati na zapis oziroma komentar v zvezi z zadnjim, zmagovitim golom v Izoli, da je šlo za srečo. Nasprotno. Nesrečni smo lahko in tudi nesrečni lahko postajamo, zaradi priložnosti, ki jih ne izkoristimo. To je naš velik problem. Če do priložnosti ne bi prišli potem bi se lahko razpravljalo o drugi dimenziji problema. Seveda pa je to po svoje naša prednost, saj se bo moralo tudi odpreti.
- Del krivde za včerajšnjo tekmo moram prevzeti tudi sam. Ob tem, da nam je manjkal poškodovani Stojnič (bil je sicer na klopi) in se je poškodoval še Pirc, s prvo zamenjavo ni bila izvedena prava rešitev. Ne samo zaradi vstopa Mateja Peternela, saj gre za odličnega igralca, ki je trenutno sicer v slabem stanju. Moral bi ga postaviti tudi na drugo mesto, kjer bi bil njegov učinek verjetno mnogo boljši (kljub nekaterim dobrim potezam). Vendar, če bo Matej zaradi toliko minut ko mu jih je bilo danih v tej tekmi, ob morebitnem nedeljskem nastopu za Triglav proti Rudarju tako uspešen, kot je bil jeseni (treba se je spomniti, da je zaigral proti Rudarju iz Velenja in bil tudi edini strelec za zmago Triglava), je vse pokrito. Triglavu bi zmaga veliko pomenila, pomenila pa bi tudi Gorenjskemu nogometu v širšem smislu, saj nadaljnji prvoligaški status Triglava pomeni veliko za vse klube in igralce.
In kaj bi moral dejansko storiti. Nič drugega kot Stanareviča, ali Bojiča takoj poslati v igro ter okrepiti zvezno vrsto in s tem tudi Robnika razbremeniti v fazi obrambe ter okrepiti fazo napada, kar bi verjetno prispevalo kvaliteti igre našega moštva. Izvedena dejanska menjava pa je zahtevala prerazporeditev Mateja v centralno zvezno vrsto z bolj defenzivno vlogo in nalogo organizacije igre, kar bi opravil verjetno veliko boljše, kot pa naloge na krilnem položaju. Vse ostale menjave so bile le še poskusi doseči 2.zadetek, vendar se je vse skupaj zaključilo s prostim strelom v stativo v zadnjih sekundah tekme. Kljub slabi igri, pa smo tudi tokrat lahko nesrečni, da nismo pravočasno realizirali še kakšne priložnosti, namesto, da dobimo »svojevrsten« izenačujoči gol.
- Iz vsega kar se je dogajalo na tej tekmi ter na podlagi ogleda video posnetka tekme, o vsem kar je zapisano ter (ponovno) kakšne reakcije v napačni smeri, lahko zapišem, da je v podzavesti nekaterih igralcev skoraj zagotovo obstajal podcenjevalni odnos do moštva NK Jadran in tudi posameznikov, na katere sem posebej opozarjal pred tekmo in tudi med tekmo. Tik pred prejetim golom in ponovnim opozorilom za pravilno postavljanje in pokrivanje, pa mi je bilo iz igrišča dobesedno »servirano«, ali se jaz, ali naj se moštvo trese, pred njihovimi igralci. Kazen je bila prehitra, za končni izkupiček te tekme tudi pretežka. Tako smešnih in neodgovornih potez, ki se pojavljajo in so plod nerealnega razmišljanja in precenjevanja (ter podcenjevanja nasprotnika), si res ne smemo privoščiti. Tako je bilo na tekmi s Tolminom, tako je bilo v Izoli in žal se je tako končalo tudi včeraj. Prejeti goli niso za opisovanje, to je treba videti. Ne gre za napake, ki se pojavljajo tudi pri igralcih najvišje svetovne vrednosti, gre za preproste zadeve, ki se z lahkomiselnostjo in nespoštovanjem samo še potencirajo, igralcem pa samo znižujejo njihovo realno nogometno ceno in možnost napredovanja. Na igrišče postavljen igralec ima vse možnosti za izpostavitev svojih kondicijskih, tehničnih in taktičnih sposobnosti. Osebnostne lastnosti pa so tako in tako povsod pogoj za še večji iztržek sposobnosti (v športu in na vseh drugih področjih).
Razočarani smo lahko vsi zaradi takšnega zaključka tekme, saj smo jo igrali v idealnem vremenu (pričakovanja so bila drugačna), z odličnim sojenjem sodniške trojke, na čelu z glavnim sodnikom Borisom Tošeskim, ki je tokrat kakšnemu igralcu »oprostil« določeno nešportno obnašanje.
V napovedi te tekme sem upravičeno zapisal : ponovno bo potrebna popolna angažiranost, kajti že minimalna sprostitev je lahko usodna.
Takšnega gola res ne bi smeli prejeti in takšnim napakam moramo posvetiti več pozornosti. Predpogoj pa je seveda pristop posameznega igralca in njegova sposobnost pravilnega reagiranja, da o »čitanju« igre ne govorim.
Zaradi praznikov in prestavljene tekme z NK Savo na 21.maj, imamo malo več časa za naslednje tekme in čim prejšnjo pozabo slabih trenutkov v tekmi z Jadranom. Prav preizkus nas sicer čaka že v sredo 7.maja. Smo finalisti pokala MNZ Gorenjske. Nasprotnik je moštvo Šenčurja, drugoligaš in to je lepa priložnost, da se postavimo nazaj. To je zagotovo tudi želja igralcev. Sposobnosti imamo, ampak te je potrebno z vsako novo tekmo potrjevati.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj