0. Uvod
Pa smo na koncu. Malo za šalo, malo zares bom uporabil primerjavo oziroma prispodobo z atletskim maratonom. V zadnjem delu nogometnega maratona razdeljenega na 36 delov (krogov), je svojo suverenost v malo čez 1,17 km del trase (zadnje tekme) pokazala Mura in zasluženo osvojila svoj prvi državni naslov. Odločilni pobeg (vodstvo) se je začelo pri 879 metrih pred ciljem, dodaten pospešek (povečanje vodstva na 3:1) pa na 914 metrih. Torej šele na 258 metrih pred ciljem maratona (prvenstva), je bilo dokončno odločeno. Zmagovalec je samo še mirno in rutinirano zadržal prednost in slavje se je lahko začelo. Po lanski sezoni je to ponovno sezona, ko je določen klub prvič osvojil državno lovoriko. Mura je postala tudi najboljše moštvo spomladanskega dela prvenstva.
Razplet se je odvil tudi v spodnjem delu. Koper je pristal najnižje in mora v dodatne kvalifikacije. To je verjetno največje presenečenje tega prvenstva, vsa z vidika napovedi pred prvenstvom. Koper je napovedoval mesta med moštvi za evropska tekmovanja. Gorica je dokončno izpadla iz lige že pred tem. Zagotovo bo Koper storil vse, da bodo kvalifikacije za njih določen opomin in ocena realnega stanja. Nasprotnik se ne bo lahko predal. Za Koper in njegovo ekspresno vrnitev v 1.ligo, bi bil morebiten neuspeh, velik udarec nogometu na tem območju. V Kopru se je namreč vedno (tudi v preteklosti, pred samostojno Slovenijo) igral kvaliteten nogomet.
- Ocena posameznih tekem
- Bravo : Olimpija 3 : 0 (0:0)
Bravo je nujno potreboval točko, Olimpiji pa je imela pred očmi verjetno samo še pomembno finalno pokalno tekmo v Kopru. Za tako ugleden ugled v vsej njegovi zgodovini in tudi njegove uspehe, pa vedno štejejo tudi ohranjanje ugleda. Končni poraz je zelo visok, dosežen v 2.polčasu, ko je imela Olimpija na igrišču večje število igralcev, ki bodo začeli tudi v Kopru. Pri domačih je ponovno blestel Nukić. Ni zadel, zato pa je asistent pri vseh treh golih. Njegova predstava je bila v določeni meri prezentacija potrebnega delovanja napadalca. Ne preigrava stran od gola, ali v igralca, odlično podaja (po tleh, ali po zraku in natančno ter pravilno – njegova podaja ni prosti strel), iz uspešnega preigravanja, ima odličen pregled nad igro, zato so njegove podaje tudi odločilne (zadnja podaja) iz katere soigralci dosežejo gole v polnem teku. Je tudi dober strelec, čeprav se tokrat ni noben znašel v nasprotnikovi mreži. V tej tekmi je Tučić, prvi strelec Brava (11 golov v 18. Tekmah), dve izkoristil tako, kot jih mora napadalec izkoristiti (vtekanje pred obrambne igralce in pravilna postavitev ter šolski udarec z glavo). O igri Olimpije je odveč razpravljati. »Niso bili na tej tekmi«.
- Tabor : Gorica 0 : 1 (0:0)
Tabor je prvenstvo zaključil že med tednom v Ljubljani in si zagotovil obstanek v ligi. Nasprotno pa so Goričani hoteli pokazati, da so res poskušali v vsaki tekmi doseči kaj več in tokrat tudi uspeli. Bila je to velika napaka domačega vratarja. Domačim kljub nekaterim priložnostim ni uspelo vsaj izenačiti. Tako so ponovno doživeli enega, sicer redkih porazov na domačem igrišču. Vseeno pa so s končnim razpletom lahko zelo zadovoljni. Zaskrbljujoče je le to, da v njihovem moštvu prevladujejo tujci. Kljub temu pa je v moštvu nekaj domačih igralcev, ki zagotavljajo primerno ravnotežje in ozračje v moštvu in klubu.
- Celje : Koper 2 : 1 (1:1)
Poleg večerne tekme v Mariboru, je bila ta popoldanska najpomembnejša, saj je njen razplet odločil o tem kdo bo moral v kvalifikacije. Dolgo je kazalo, da so to lahko Celjani, kljub zelo uspešni seriji rezultatov po prekinitvi sodelovanja s tujim trenerjem. Začeli se je po željah Celjanov. Zelo hitro so povedli in Koper je bil takrat odpisan. Toda popuščanja v njihovih vrstah ni bilo in pred koncem prvega polčasa so izenačili ter v najslabši položaj postavili domačine. Drugi polčas je bil odločilen. Celjani so bili podjetnejši. Benedičič je zadel iz prostega strela stativo. Dolžni niso ostali tudi gostje. Vekič je morda zapravil odločilno priložnost oziroma veselje gostov je preprečil vratar Rozman (pri tujem trenerju je sedel na klopi). Malo pred koncem pa 11-metrovka za domače in izključitev Jozinovića. Božić je bil zanesljiv strelec, Koper pa dokončno poslan v kvalifikacije.
- Domžale : Aluminij 1 : 1 (0:0)
Domžale so bile že pred začetkom te tekme v stanju čakanja na ugoden razplet v pokalnem tekmovanju. Zmaga Olimpije jim prinaša evropsko vozovnico. Nasprotno pa je Aluminij po seriji odličnih rezultatov potreboval vsaj točko. To je tudi dobil. Zasluženo. Domžale so poslale na igrišče veliko število mladih igralcev, Aluminij pa je pogrešal le kaznovane. Tekma je bila dovolj preračunljiva, nevarnosti oddaljene od golov. Kakšna priložnost se je le ponudila vsaki strani. V drugem polčasu pa je Aluminij povedel. Od tistega trenutka dalje, ni bil odvisen od nobenega rezultata na drugih igriščih. Domžale so uspele le izenačiti, spet z izjemnim udarcem in golom Slobodana Vuka. Na koncu veliko, predvsem pa upravičeno zadovoljstvo v vrstah Aluminija. Uspelo jim je. Vsa čast igralcem in trenerju Drobnetu z njegovimi sodelavci. To je zanesljivo rezultat trdega dela, odrekanja v procesu vadbe, na tekmah pa odgovornega izvajanja taktičnih nalog. Verjetno pa si ne bodo v Kidričevem več privoščili, da bi se našli v takšnem položaju ter za naslednje prvenstvo takoj začeli na trdni (organizirani) podlagi.
- Maribor : Mura 1 : 3 (1:1)
Maribor je začel zelo dobro. Trajalo pa je premalo časa. Mura je (pre) hitro vzpostavila ravnotežje in potem dokazala kakšni so njeni načrti (ne želje). Ob tem pa je potrebno postaviti v ospredje dejstvo, da je Mura pred tem v zadnjem delu prvenstva gladko premagala Olimpijo s 3:0, nato Domžale prav tako s 3:0. V Mariboru je to samo še nadaljevala s 3:1. Nobena obrazložitev ni potrebna. V krogu štirih moštev, ki so odstopali v tem prvenstvu (po točkah), ta izplen v finišu prvenstva, prikazuje absolutno premoč, s 100 % izkupičkom točk in gol razliko 9:1. Razen gola Mlakarja za izenačenje na 1:1 (res vrhunska poteza na majhnem prostoru), o Mariboru samo še to. Nekateri igralci (ni jih treba omenjati) so se bolj posvetili sodnikom, kot pa igri. Zakaj ? Dva odgovora sta. Nobenega ne bom zapisal. Končni rezultat pa tako in tako pove vse. Mura je bila nagrajena (je sposobna) za igro in z njo povezanimi goli in zato zasluženo slavila. V svoji ekipi ima toliko pozitivnega prekmurskega duha (svojih igralcev) in toliko pozitivnih drugih dejavnikov (strokovno vodstvo s trenerjem Šimundžo na čelu in vodstvo kluba), da ponovno postaja magnet, ne samo za Prekmurje, ampak celo Slovenijo. Zasluženo slavijo. In kje so bili pred nekaj leti (sicer začasno), kajti Mura je že v Jugoslaviji sodila med štiri najboljše slovenske klube.
Več niso mogli doseči na tej tekmi, niti tekom celotnega prvenstva. Na končni lestvici so na vrhu. Zasluženo, iskrene čestitke in samo tako naprej. Igralci, Ante Šimundža s sodelavci, vodstvo kluba in navijači Mure, so garancija, da bo Prekmurje nogometno vedno v slovenskem vrhu.
Zaključek
Šampionsko evforijo bo potrebno hitro pozabiti. Še pokal, nato pa spet priprave za novo tekmovalno sezono. Korektne strokovne analize pa morajo v ospredje. Preveč je še postranskih zadev, vse preveč nekega opravičevanja in alibijev. Igrišče na koncu posreduje pravi odgovor, pa če se kdo s tem strinja, ali ne. Ne glede na javna mnenja iz klubov (vsak lahko premaga vsakogar, itd.), lestvica tega končanega prvenstva v grobem kaže naslednje :
- imamo štiri moštva v zgornjem delu lestvice (osvojila so več kot 50 % možnih točk),
- imamo pet moštev, ki se jim je obetale dodatne kvalifikacije za obstanek v 1.ligi in
- imamo moštvo, ki je bilo praktično vseskozi prikovano na zadnje mesto in je tudi gladko izpadlo.
Torej, kar pisana druščina. Razlike med temi skupinami so kar velike tudi realne. Trije klubi iz vrha pa tako, ali tako svojo tradicijo in kvaliteto vlečejo še iz nekdanjih jugoslovanskih časov, v katerem je imela Slovenija enega, ali največ dva predstavnika v najvišjem rangu. Tekmovalni cilji so gotovo tudi sedaj naravnani v smer doseganja višjega kvalitetnega nivoja. To pa so sedaj evropski nastopi (in primerjave). Tu pa trenutno vse bolj zaostajamo, klubsko in reprezentančno. Vsaj uradne statistike tako kažejo. To pa je največja priložnost za pot navzgor. Le s pravim, trdim in kvalitetnim profesionalnim delom, od začetne faze naprej (od najmlajših). Na najvišjem nivoju (NZS) pa bo potrebno storiti vse, da regionalni nivo postane ponovno prevladujoči, na vseh tekmovalnih nivojih, razen 1. in 2. lige, v članskih kategorijah. Pri mlajših pa je morda potrebno z zaključnimi turnirji (regionalnih prvakov), samo še mladinsko tekmovanje zadržati na 1.državnem nivoju.
Janez Zupančič
p.s. : prispevek ni lektoriran