S prijetnim spominom in občutki, se je lahko zakorakalo v Novo leto 2015, v NK Zarica. S tem pa se ne glede na trenutne vremenske razmere, vse hitreje bližamo dnevom, ko bomo prisiljeni od prvega dne priprav in do konca meseca maja trdo delati-garati, če želimo doseči končni cilj. Preprosto povedano to pomeni popolno osredotočenost na vsakem treningu in vsaki tekmi. Pomlad bo zanimiva, kajti tudi konkurenti ne bodo mirovali. Slabši zaključek jesenskega dela, v katerem smo izgubili 6 (dragocenih) točk in razlika v točkah z najbližjimi, ki znaša samo manj, kot dve slabi (izgubljeni) tekmi, mora biti resen opomin. Čeprav so misli osredotočene izključno samo naprej, je potrebno upoštevati, da so presenečenja vsekakor možna. Da pa se jih eliminirati, vendar samo na 1 način, premagati nasprotnika, za kar mora moštvo imeti ustrezne nogometne sposobnosti, ki jih lahko na igrišču tudi uveljavi. Biti za korak prekratek v preprečitvi zaključka napada nasprotnika, biti sposoben 90 minut igrati v obe smeri in biti sposoben hitrejši v zaključku napada (lahko tudi samo za korak), je po svoje preprosta zadeva, vendar pa toliko pomembna, da odloča (bo odločala), kako se bo končala posamezna tekma.
Takšnih dogodkov je v jesenskem delu prvenstva bilo nekaj. Gledano z vidika celote izpostavljam v nadaljevanju ključne dogodke, ki so po svoje pomembno odločale, ali pa je na njihov osnovi možno graditi strategijo za spomladanski del. Med te tekme štejem predvsem naslednje :
- V Ivančni Gorici, kjer smo v 1.polčasu zaostajali, z odličnimi intervencijami pa je vratar Pelko še prperečil povišanje vodstva domačih. Nato pa je sledil preobrat, v režiji najboljšega asistenta jeseni Bineta Kotnika, z dvema odličnima podajam iz kota (in seveda odličnih reakcijah strelcev golov) ter odlično izvedenim prostim strlom z velike razdalje, ki je končal direktno v mreži domačih. Ta tekma je bila zagotovo odločilna za končni jesenski razplet;
- V Zagorju, naše vodstvo z 1:0, po res pravi, hitri in enostavni akciji po odvzeti žogi (vse iz t.i. prve), dveh igralcev v sredini (Tabot, Kotnik) in končni in natančni podaji Kotnika v globino ter hladnokrvni reakciji Šujice, pri preigravanju vratarja in seveda doseženemu golu. To tekmo pa zaznamuje še drugi dogodek, izenačenje domačih, po naivni reakciji in pokrivanju domačega igralca v sredini, ki je dosegel gol, po streljanem kotu ;
- V Kranju (ŠP Stražišče), kjer smo na tekmi z Ilirijo ponovno prejeli zelo naivni gol in naše izenačenje v sodnikovem podaljšku, kjer se je v trikotu Lalovič (mojstrska poteza, na robu 16-m prostora, z zaustavljanjem dolge podaje na prsih, preigravanju, pravi globinski podaji v prazen prostor), Kotnik (pravilno odkrivanje in pravočasno utekanje v prazen prostor ter izjemna podaja na drugo stativo) in Robnik (občutek in timing za pravilno in pravočasno utekanje ter brezkompromisna reakcija in udarec z glavo, v gneči, pri sami vratnici);
- V Kranju (ŠP Zarica), na odigrani pokalni tekmi za uvrstitev v osmino finala, s prvoligašem Celje. Nasprotnik je bil dobro proučen na podlagi video posnetkov že odigranih prvoligaških tekem. Sledil je naš dober, enakovreden začetek in nato po mojem mnenju neupravičen razveljavljen naš gol in vodstvo. Sledila je še poškodba (verjetno odločilna) Ajdovca, kar je zahtevalo takojšnje prerazporeditve igralcev. Kljub temu smo prvi polčas vodili z 1:0 (Robnik). Kratek mrk po 10-ih minutah nadaljevanja in prejeta dva več kot naivna (otroška) gola ter s tem vodstvo gostov, je pomenil tudi naš končni poraz. Nekaj (dokaj) spornih situacij (najmanj dve) v kazenskem prostoru gostov proti zaključku tekme, je predstavljalo še zadnje poskuse spremeniti rezultat. Ne glede na poraz (ta sicer ni nikoli prijeten), lahko prav na podlagi te tekme gradimo objektiven optimizem. Prvoligaš Celje je namreč prav hit lanske jeseni in zelo dolgo porazov sploh ne poznajo. Če bi jim lahko vsaj delno sledili v eni pomembni »komponenti«, potem bi se morda tudi ta tekma lahko končala drugače, zagotovo pa bi bil naš prvenstveni izkupiček še boljši. Gre pa za sposobnost, ki je v veliki meri odvisna od individualne pripravljenosti posameznika za njeno stanje tekom vadbenega procesa.
Prav od omenjenega v zadnjem stavku prejšnje točke je odvisna igra in s tem sposobnost, da se tudi na nižjem nivoju lahko realizirajo sodobni trendi nogometne igre. Ni dvoma, da prihaja tekom prvenstva, ali ciklusa številnih tekem, do določenih (objektivnih) slabosti, ko enostavno ne gre. To pa seveda ne pomeni, da lahko prevladajo napačne, predvsem verbalne ocene in razmišljanja o dejanskih učinkih, ko so zahteve nedvoumno postavljene. Ko si na igrišču ni opravičevanja navzven, še manj opravičevanja v dialogu, ali v neformalnih krogih ter svojstveno (nesodobno) interpretiranje zakonitosti sodobne nogometne igre, pri tem pa negirati lasten delež. K tem navedbam zelo »paše« še mnenje Agiima Ibraimija, nogometaša Maribora in najboljšega nogometaša Makedonije v preteklem letu, ki je Športnem dnevniku Ekipa, dne 12.decembra 2014, stran 56, izjavil po evropski tekmi s Schalkejem naslednje (citiram):
»Schalke je pokazal svojo moč tudi fizično, zasluženo je zmagal. Mi smo bili v drugem delu preveč »široki«, razdalja med obrambo in napadom je bila prevelika, prav tako nam je zmanjkalo kompaktnosti iz uvodnih 45 minut. Posegali smo po visokih, tako imenovanih alibi žogah, kar je bila voda na nemški mlin, bili smo premalo potrpežljivi«.
Op-JZ: uf, kako me spominja na mojo »tečnost«, celo starokopitnost in nerazumevanje, če sem uporabljal povsem identične pripombe v procesu vadbe in tudi na tekmah (video posnetki ne lažejo).
Maribor, je v evropskih tekmah, nadpovprečno dvignil določene lestvice. Ob vseh pozitivnih dejstvih, pa so vedno znali objektivno oceniti razkorak med njihovim moštvom in nasprotniki. Poučne morajo zato biti misli vseh, ki smo v nogometu (ne glede na rang tekmovanja in starostno kategorijo) ocene, ki jih je v Športnem dnevniku Ekipa, dne 13.decembra 2014, v pogovoru tedna, na straneh 8-11, podal trener Šimundža. V dobronamerni prid, citiram samo majhen del njegovih odgovorov. Na vprašanje o ubijalskem ritmu 35 tekem, utrujenosti in glede telesne pripravljenosti ter prostoru za izboljšanje, je neposredno odgovoril (stran 9) :
»Ne preveč, največ pa ga je gotovo v napredovanju posameznikov na treningih. V dojemanju treninga. Da delaš zato, da bi bil danes dober in jutri še boljši. In da si želiš še vedno več. Nikoli se ne smeš zadovoljiti z neko ravnijo (op.JZ=stagnacija), ampak si moraš vedno prizadevati, da si še boljši. Takšno razmišljanje je edina pot«.
Na dodatno vprašanje »zakaj nimajo tovrstnih težav s telesno pripravljenostjo vrhunske ekipe in zakaj so v primerjavi z Mariborom glede »fizike v prevladujočem položaju« , je odgovoril (stran 9) :
Naš osnovni problem je starostna kategorija od 14. do 18.leta. (op.JZ :zelo pomembna je tudi prva razvojna faza, pred tem, kjer bi morali na podlagi realnih testov mišičnih struktur in srčno-žilnih ter sposobnosti, že ugotavljati in s tem selekcionirati). To je najpomembnejše obdobje, ko se človeško telo najhitreje razvija in v tem času je treba narediti temelje za naprej. V tem smo v Sloveniji najbolj prikrajšani. Nimamo nogometnih akademij, nimamo urejenih stvari, da bi lahko začeli razvijati profesionalce v smislu telesne pripravljenosti in jim omogočili šolanje. Ker vsi ne bodo profesionalci, omogočiti jim je treba tudi življenje po nogometu . Pogoji za kakovostni trenažni proces so prav tako še vedno daleč od dobrih. Za Evropo zaostajamo štiri, ali pet let. (op.-JZ: naziv nogometne akademije, se ne more nadomestiti s številom razstavljenih klobuškov in stožcev ter npr. polovico igrišča, itd., ampak z vsebino in pogoji, ki dejansko omogočajo nadgradnjo, pri nas zelo ozkega potenciala igralskega kadra, ki se bo razvil in dosegel pravi profesionalni nivo – uf, tudi to mi zveni preveč znano in za nekatere že dolga leta suhoparno in nesodobno).«
Slovenski prostor in slovenski (Mariborski) nogomet je sam pokazal vse potrebne iztočnice. Zastonj je kopirati lepe podobe v tujini, tudi nogometno precej bolj razviti tujini. Maribor z neprimerljivimi finančnimi in drugimi primerjavami, mora dokončno odpreti potrebne funkcionarske in tudi trenerske oči. Nahajamo se v Sloveniji in trenutno moramo dati na noge še škornje in se podati v blato, v katerem pa s strpnim in strokovnim delom že prihaja do rezultatov (poleg Maribora, tudi reprezentanca).
Kaj pa mi, NK Zarica ? Velikokrat sem že poudaril (in tudi zapisal), da je z boljšo fizično pripravljenostjo (ob seveda vsaj osnovnem nogometnem znanju in sposobnostih) napredek vsekakor možen. In če s tem ne morem biti v celoti zadovoljen (ne priznavam t.i. stalnega igranja na »svežino«, ali potezo, ker imata zelo kratek življenjski rok), pa je to dejstvo naša prednost, za vnaprej. Ob upoštevanju, da smo del potrebnega v procesu vadbe bili prisiljeni izpustiti, zaradi res (pre)deževne jeseni, je pomlad, predvsem pa pripravljalno obdobje, priložnost, da to nadoknadimo, izboljšamo. Po začetnih treningih (tokrat začnemo »trinajstega« januarja, uvod v sezono pa je bil »sedmega« julija), nas takoj čakata dve tekmi s prvoligašema (Radomlje in Domžale), nato pa 14. ali 15.februarja še en prvoligaš Krka. Zato optimistično pričakujem, da bo že prvi dan priprav minil v prijetnem, delovnem vzdušju in da so fantje po (pre) dolgi pavzi znali, vsak za sebe poskrbeti za ustrezno fizično pripravljenost.
Razni alibiji (odsotnosti) in morebitna nepopolna angažiranost na vsakem treningu, morajo postati sekundarne zadeve, zadovoljstvo s preteklim pa samo še lep in prijeten spomin, samo kot motiv za še uspešnejšo pomlad.
Osebno me kaj drugega niti ne zanima.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj