0. Uvod
Trinajsti krog se skoraj zagotovo ni zaključil po željah, ali načrtih nekaterih klubov. Vse to daje našemu prvenstvu posebno zanimivost. Pravega odmora je bilo manj, tekme pa so se zvrstile v treh dneh. Do četrtka zvečer je bilo potrebno čakati, ali bosta Maribor in Olimpija zavzela poziciji, ki sta jih imela pretežno pred in po slovenski osamosvojitvi. To se je zgodilo. Obe moštvi pa sta v preteklem in tem krogu tudi najbolj odstopali z vidika kvalitete igre in doseženih rezultatov. Kljub dokaj slabemu vremenu, meglenim dnevom, je to najboljša promocija pred derbijem, ki bo na sporedu že naslednji teden. Verjetno bo tudi ta derbi brez prisotnosti gledalcev, čeprav bi bilo mogoče z upoštevanjem ukrepov, zaradi korone, omogočiti večjemu številu gledalcev obisk te tekme. Trenutno je še mogoče govoriti o majhnih točkovnih razlikah med vsemi klubi, toda tudi ta se povečuje in kmalu bo zmanjkalo manevrskega prostora oziroma zanašanja na to, da vsak lahko premaga vsakega (to vedno drži, saj presenečenja niso izključena tudi v najkakovostnejših ligah). Za sam vrh, ali v borbi za izpad bodo vse bolj prihajale v ospredje tekme, ki bodo postajale odločilne.
Hladnejše vreme ne nudi najboljšega udobja, ne igralcem, ne gledalcem, vendar pa vreme brez padavin (včasih je bilo v teh terminih že precej snega), vseeno nudi dovolj možnosti za ustrezne predstave.
- Ocena posameznih tekem
- Koper : Bravo 2 : 1 (1:0)
Bravo je v tekmi v Kopru načrtoval pozitiven rezultat. Že od 7.kroga dalje niso zmagali, remija z Aluminijem in Gorico pa tudi nista najboljši dosežek, seveda s pogledom na njihovo uspešnost v spomladanskem delu prvenstva. Realnost pa je tista s katero je potrebno vstopiti v vsako tekmo in objektivno oceniti potrebno kvaliteto, ki kontinuirano zagotavlja boljše rezultate. Kazalo pa je zelo dobro. Premoč Brava, toda brez konkretnega zaključka, saj strelov mimo gola ni mogoče šteti v pravo priložnost. Tik pred zaključkom 1.polčasa pa je sledilo še najhujše. Vršič je v svojem stilu izvedel prosti strel- Žužek je v gneči izkoristil odbitek ter z udarcem z glavo lobal vratarja Vekiča. Čeprav prejeti gol v zadnjih trenutkih pred odmorom povzroči veliko nejevolje, se Bravo ni predajal. Uspelo jim je izenačiti in na tihem se je pričakovalo, da svoje načrte uresničijo še z zmagovitim zadetkom. Zgodilo pa se je obratno. Na sceno je spet stopil Vršič in izsilil 11-metrovko. Morda je bilo nekaj dvomov, ki pa jih počasni posnetek eliminira. Na preveč lahek način je Vršič uspel preigrati Brekala. Ta ga je povlekel za dres in sledila je kazen. Z močnim udarcem v zgornji desni vratarjev kot, je Vršič Kopru zagotovil zmago, Koper pa se je začasno prebil na 1.mesto.
Napake Brava v ožji obrambi so težke in tudi naivne. Izrazitih strelcev v napadu nimajo in trenutno rezultata ni. Tokrat pa so si kljub vsemu zaslužili pozitiven rezultat. Ker pa ne igrajo podrejene vloge (v večini tekem), je to njihov adut za uspešnejše nadaljevanje.
- Gorica : Mura 0 : 1 (0:1)
Tudi Gorica je imela v tekmi z Muro verjetno podobne načrte. Doseči pozitiven rezultat in s tem vsaj malo potrditi nekatere dobre pretekle predstave, predvsem pa nadgraditi osvojeno točko v Kopru. Mura pa je nasprotno iskala pozitiven rezultat po domačem porazu z Olimpijo. Izšlo se je Muri, ki je osvojila vse tri točke. Bobičanec je zadel tik pred koncem prvega polčasa. Do strela pa s pravilnim pokrivanjem, ali že s preprečevanjem podaje do njega, ne bi smel priti. Svoje pa je dodal še mladi domači vratar, ki je bil na ta strel slabo (ali pa sploh ne) pripravljen. Po videnem je bila njegova reakcija precej čudna, kot, da je bič ujet na krivi nogi.
Sicer pa je Gorica to tekmo začela zelo mrtvo in s tem Muri ponudila možnost, da vsako nadaljnjo minuto vse bolj organizira svojo igro. Tudi določena iniciativa in priložnosti v drugem polčasu (imela jih je tudi Mura) ni prinesla spremembe rezultata. Gorica mora na domačem igrišču za pozitiven rezultat igrati bolj odločno in agresivno, od prve minute dalje in šele po zagotovitvi tudi minimalne prednosti, taktično »kalkulirati«.
- Tabor : Domžale 1 : 1 (1:1)
Domžale so z nekoliko spremenjenim moštvom začele odločno. Vrstile so se priložnosti. Hitro pa so s pomočjo domačega centralnega branilca Nemanića prešli tudi v vodstvo. Toda po poškodbi Vuka in zamenjavi s Sikimićem, je šlo počasi navdol in domači so hitro izenačili na klasičen način, s pomočjo slabo postavljenih domžalskih branilcev. Začelo pa se je že nekoliko preje (Sikimić premalo odločen na avt liniji), nato pa s pasivnostjo treh zveznih igralcev, kar je omogočilo Babiću, da je podal v globino Rovasu. Popolnoma nepravilno sta stala Dobrovoljc in Žinič. Vratar Sorčan je zapustil vrata, Rovas pa je spretno zadel prazen gol.
Toda Domžale bi morale izkoristiti še kakšno priložnost. Predvsem Kolobarić v drugem polčasu, saj je po podaji Ibričića z glavo zelo slabo streljal iz neposredne bližine. Ker so domači začeli prevladovati in imeli tudi terensko premoč, je točka v Sežani uspeh za Domžale in tudi najbolj pravičen končni izid.
- Celje : Maribor 0 : 2 (0:1)
Tokrat res predstava Maribora. Domačinom so prepustili zelo malo in zato ni presenečenje, da ti niso uspeli niti enkrat zadeti okvir gola. Tudi v polju je bila premoč Maribora izrazita. Spet je bila v ospredju t.i. nekdanja domžalska naveza (Požeg Vancaš-Repas-Mlakar), kar je nadgradil Matko z obema zadetkoma. Razen tega, da zna dobro udariti tudi z razdalje, je tokrat spet pokazal spretnost pravega napadalca (v pravem trenutku na pravem mestu). Pri prvem golu so mu pomagali tudi nespretni Celjani (žogo mu je z glavo, vendar brez skoka podal Zaletel), pri drugem pa je bil po podaji Mlakarja hitrejši od vseh domačinov in elegantno, s peto zadel za končnih 2:0. Maribor je tokrat krasila v obrambi enostavnost pri razreševanju potencialno nevarnih situacij blizu njihovega kazenskega prostora, agresivnost takoj, ko je žoga prešla v posest domačih in odločnost v fazi napada, kjer trener Camoranesi ne odstopa od dveh oziroma treh napadalcev in s tem organiziranemu pritisku na zadnjo linijo nasprotnikove obrambe. Pri tem pa jim je v tej tekmi uspelo zelo omejiti prostor med napadalci in zadnjo linijo. Ni bilo več presenečenje, da sta ofenzivno (čeprav so bili na drugi strani prvaki, z mladim in tekaško razpoloženim moštvom) lahko igrala Martinović in Peričić. Takšen taktičen pristop (trener Camoranesi), je tudi najboljši odgovor tistim, ki enega napadalca pustijo v prostoru med tremi branilci, ki si žogo lahko podajajo med seboj in ga fizično uničujejo. Igralci morajo biti v vsakem trenutku najboljše razporejeni na igrišču. To implementacijo narobe pojmovanega sistema igre, glede na grafične zasnove, ki se pojavljajo v prenosih tekem in so tudi predmet komentarjev, ocen, itd., Maribor vse bolje interpretira v praksi, ne glede na tekoče spremembe v svojem moštvu.
- Olimpija : Aluminij 3 : 0 (0:0)
Težko je kaj preveč pisati o poražencu, kljub njegovi dokaj aktivni igri. Toda doseči gol in nasprotno prejeti gol po napakah, spada med ključne dejavnike uspeha v nogometni igri, na podlagi individualnih sposobnosti posameznika in taktičnih sposobnosti celotnega moštva.
Olimpija je na precej neprepričljiv način oziroma s polovično angažiranostjo povsem onemogočila moštvo Aluminija. Napake pri Olimpiji po katerih bi morda Aluminij lahko drugače usmeril tekmo, so problem Olimpije. Ob tem ne morem mimo dejstva, da je Olimpija v kratkem obdobju vključila v svoje moštvo kar tri nove igralce. To še bolj potrjuje, da se je težko sklicevati v primeru neuspeha (velja za vse, ki se tega poslužujejo) na neuigranost moštva. Trener in strokovno vodstvo mora dovolj dobro poznati svojo sredino in novo angažirane igralce. Njegov rizik ob neuspehu slabi njegov položaj. Olimpija je obakrat (s tremi novimi igralci) zmagala, zato o tem dovolj in si postavila odlične temelje pred derbijem z Mariborom. Vmes mora še v Domžale, kjer jim gotovo ne bo lahko. Vrnili pa se bodo tudi nekateri včeraj odsotni igralci. Konkurenca v moštvu se povečuje.
Aluminij ni imel nobenih možnosti že na samem začetku. Ploj je naredil veliko neumnost in s povsem nepravilno reakcijo storil prekršek za 11-metrovko. Če pa niso sposobni realizirati takšnih priložnosti, kot sta jih imela Flakus-Bosilj in Klepać (odlično je v drugem primeru reagiral vratar Frelih), bodo težko osvajali točke na tujem.
Zaključek.
Ta krog je bil odigran skupaj z evropskimi tekmami. Čeprav so tudi na najvišjem nivoju vmes slabe in delno primerljive tekme, je težko zapisati, da smo blizu (z vseh vidikov). Če pa pomislim na tekmo med PSG in Leipzigom, pa je vse skupaj še bolj jasno. Hitrost v igri, vrhunska tehnika, maksimalna agresivnost na vsakem delu igrišča, vrhunski tempo vseh 90 minut in na koncu zmaga dokaj podrejenega PSG-ja, ki je kljub temu zmagovito zaključil to srečanje.
Vmes nas je doletela tudi tragična vest o smrti enega najboljših nogometašev na svetu. DIEGO ARMANDO MARADONA, spada med nekdanje nogometaše, vendar je svojevrstna nogometna ikona stoletja, kot so zapisali mnogi. Zagotovo bodo še dolgo, dolgo ostale na sceni njegove nepozabne virtuozne poteze, v podajah, doseženih golih, preigravanjih, čudežnih skokih, čeprav je bil po rasti zelo nizek. Njegovo mojstrske poteze in odločitve ni mogoče dati v kalup sodobnega nogometa, nobenega obdobja v preteklosti in sedanjosti. Bil je nogometni čarovnik-nogometni bog. Počivaj v miru DIEGO. Ne glede na druge zadeve, povezane z njim, je potrebno izpostaviti, da je njegov nogomet, v času aktivne kariere, vse do njegove smrti, znal vse to premagovati. In tudi to je ena njegovih izjemnih nogometnih sposobnosti. Vsi, ki imamo radi nogomet in ga tudi aktivno igrali v času njegove kariere, smo DIEGA poznali samo po tej, nogometni strani. Zelo redko je do današnjega dne komurkoli uspelo, da bi ga lahko prikazal v slabši luči. Ali bo nogometaš stoletja sploh ni pomembno. DIEGO ARMANDO MARADONA je bil samo eden.
Janez Zupančič
p.s. : prispevek ni lektoriran