0. Uvod
Obračuna moštev v zgornjem delu lestvice, sta najboljše izkoristila Olimpija in Celje. V spodnjem delu lestvice je prvi obračun med kluboma iz ljubljanske regije, popolno izkoristil Bravo in potisnil Domžale še korak nazaj. Cilji in pričakovanja Domžal v spomladanskem delu prvenstva so bili mnogo višji. Tabor in Triglav, sta prav tako v medsebojnem dvoboju odločala o delnih premikih na lestvici.
Rudar je ponovno presenetil. Seveda bi morebitna zmaga predstavljala veliko več, kot točka, toda jesenski zaostanek je prevelik. Še vedno so brez zmage, imajo pa 10 neodločenih rezultatov, kar jim je prineslo samo 10 točk. Tudi če bi zamenjali teh 10 dvobojev za najmanj 6 zmag (toliko jih imata tudi CB Tabor in Bravo), bi še vedno zasedali zadnje mesto na lestvici.
Še kratek pogled na vse tekme tega kroga.
- Aluminij : Olimpija 1 : 2 (0:2)
Olimpija je v pravem trenutku pokazala svoje kvalitete in v neposrednem dvoboju za vrh lestvice, premagala jesenski hit prvenstva, moštvo Aluminija, na njegovem igrišču. Več kot zasluženo. Gol Cekićija je bil izjemen, neubranljiv. Tudi zaradi takšnih golov (in igralcev), je Olimpija zasluženo na vrhu, z razliko, ki je bila po končanem jesenskem delu. Ko je Bezjak povišal na 2:0, je bilo že težko dvomiti, da je možen preobrat. Še bolj pa je šlo razmišljanje v tej smeri, ko je Vukušić, z odličnim udarcem zadel prečko in lahko bi bilo že 3:0. Če ni šlo v mrežo, je žoga pristala v mreži Olimpije. Tudi Matjašičev gol je bil mojstrovina. Aluminij je začel igrati boljše. Ni pa bilo dovolj za popolno vzpostavitev ravnotežja in morebitni popolni preobrat. Olimpija tega ni dovolila, čeprav je bilo vmes tudi kaj manj konkretnega, po katerem bi lahko sledilo še kaj slabega za Olimpijo in dobrega za Aluminij.
Aluminij je kar precej daleč od jeseni. Predvsem v 1. polčasu, so bili v podrejenem položaju. Večji del 2. polčasa je sledil premik in s takšnim pristopom se bodo lahko držali povsem v zgornjem delu lestvice. Martinović je v obrambi pomenil veliko, nekateri njihovi igralci pa dajejo trenutno precej manj, kot jeseni (Klepać, Leko), Štor še ni dovolj fizično pripravljen, Petroviča pa trenutno še ne more noben enakovredno nadomestiti.
- Bravo : Domžale 2 : 1 (0:0)
To je bila res pomembna tekma za obe moštvi. Težko pa glede na stanje na lestvici, kaj slabega zapišem tako za Bravo, še bolj pa za Domžale. Moštvi vodita dva mlajša trenerja. Oba nekdanja odlična igralca, z vsemi pozitivnimi lastnostmi oziroma sposobnostmi, ki krasijo vrhunske igralce. V svojem nogometnem razvoju, sta imela tudi svoje probleme (poškodbe), ki so jih oddaljile od še bolj prepoznavne igralske ocene.
V previdni in na videz preračunljivi tekmi, so v 1.polčasu prevladovali domačini, toda vedno je potrebno imeti pred očmi, poskuse domačih, ki so nakazovali trend razvoja, ali načina uresničevanja tihega cilja, zmage. Bravo je (javno) vlogo favorita prepustil Domžalam. Vodstvo Domžal v 55. minuti, je to delno tudi potrdilo (ob večji posesti žoge in…), toda prehitro in z veliko napako v ožji obrambi, je Bravo izenačilo. Podaja iz prostega strela domačih ni bila najboljša, toda posredovanje obrambnih igralcev Domžal, je bilo naravnost katastrofalno. Ne verjamem, da bi trener Razdrh v pripravi na tekmo (na treningih in na sestanku pred tekmo), lahko pozabil izpostaviti, da je v takšnih primerih nujna aktivna reakcija obrambnih igralcev, start na podano žogo in onemogočanje nasprotnega napadalca. Tako pa se je zgodilo, da je na drugi stativi domači igralec, odbito žogo od tal, z glavo neovirano potisnil v mrežo.
Seveda je bila prisotna želja obeh moštev, zmagati. Spretnejši so bili domači, Domžalčani pa naivni, kajti pustili so veliko praznega prostora, za neovirano vtekanje hitrih domačih igralcev v prazen prostor (polovica igrišča). Na ta način, proti objektivno prepočasnim gostujočim obrambnim igralcem, ni bilo možnosti. Baturina je eno priložnost izkoristil, drugo pa ne. Že prva je bila dovolj, da je Bravo tokrat, zelo pametno, prišlo do pomembne zmage.
- Celje : Maribor 2 : 0 (0:0)
Podobno, kot na tekmi v Ljubljani, se je zgodilo v Celju. Domači so na koncu gladko zmagali. Odveč se je sklicevati na jalovo posest, številne poskuse in nezmožnost zadeti gol. Zakaj ? To je vprašanje, na katerega celovitega odgovora ne bom dal. Bode pa v oči, da bo moral Maribor, kljub določenim pozitivnim trendom, določene zadeve v moštvu korenito spremeniti. Če se eliminira Kronavetra in če še kakšen igralec na ključnem mestu manjka, Maribora preprosto ni. Kje so drugi, koliko prispevajo nekateri tujci, ki veliko igrajo in mnogo premalo dajo. Za takšne rezultate in takšen tempo ter končne učinke (podaje s krilnega položaja, streli na gol izven 16-m prostora in okrog tega prostora), reakcije v obrambi, itd.), bo potrebno čim hitreje ponuditi priložnost drugim.
Celje. Samo pozitivno. Ni kaj zavijati v celofan. S trenerjem Kosičem se odlično poznava, ob vsaki priložnosti izmenjava kakšno nogometno. Navdušen sem. Končno tudi v kontinuiteti držijo pozitivni trend in najboljši način dokazujejo svojo vrednost. Tudi oni kar precej menjajo moštvo, toda tisto pravo »nogometno ogrodje« znajo vedno (predvsem v času Kosiča) pravilno sestaviti. Veseli me tudi pristop in učinek Benedičiča. Njegova podaja Vizingerju, za prvi gol, ni iz učbenika. To je treba imeti. Benedičič je to že imel v mladih letih. Samo poškodbe so ga lahko oddaljile od še mnogo večjega dometa v nogometu. Samo tako naprej Benedičič in Celje z ostalimi igralci ter trener Kosič njegovo najožje strokovno vodstvo in tisti, ki skrbijo za urejeno delovanje kluba.
- Mura : Rudar 1 : 1 (0:1)
Rudar je presenetil Muro, na njenem igrišču in s tem dokazal, da se ne predaja, dokler obstoje realne možnosti. Kratek pogled v (interno) statistiko pa kaže, da bi imel Rudar v vseh odigranih tekmah (24), z rezultati doseženimi v 2. polčasu skupaj 21 točk. Takšno število točk, bi ga trenutno povsem enakovredno uvrščalo med kandidate za obstanek v ligi.
Tekem za osvajanje vseh točk, je vse manj in s tem tudi realnih možnosti. Kar precejšen udarec bo morebiten izpad Rudarja iz 1.lige, saj gre za klub, z res bogato tradicijo in klub, ki si iz več razlogov zasluži domovanje v naši najvišji ligi.
Muri tudi po štirih spomladanskih krogih ne gre v skladu s pričakovanji, predvsem navijačev. Klubsko vodstvo (vodstvo kluba in strokovno vodstvo) je namreč previdno in ciljev ne dviguje preveč visoko in pompozno. Ne glede na tradicijo, ki jo Mura ima, je potrebno opozoriti, na bližnjo preteklost, ko je Mura praktično izginila z vrhnje nogometne scene. Še prehitro se je vrnila na najvišjo raven. Ozko nogometno bi se lahko reklo, da so akterji na igrišču prehiteli vodstvo. To pri njih ne drži. Na obeh poljih (v okviru možnosti) korakajo zelo visoko in razvojno. Prenova Fazanerije bo prispevala k še lepši zunanji podobi. Na igrišču pa se trdno držijo zgornjega dela lestvice in se verjetno mirno pripravljalo, za osvojitev pokalne lovorike.
V tej tekmi se jim ni izšlo. Rudar se ni predal in zato tudi zasluženo odnesel točko v Velenje, Muro pa s tem malo bolj oddaljil, od ostalih tekmecev.
- CB Tabor : Triglav 0 : 1 (0:0)
Triglav je z vrnitvijo prvega strelca Majcna, nekoliko spremenil začetno postavo. Čeprav so domačini začeli dokaj obetavno, pa so prvi povedli Kranjčani in v veliki meri napovedali nadaljevanje pozitivne serije. Toda zgodila se je velika napaka, sicer odličnega vratarja Arka in domači so dobili najboljšo motivacijo za nadaljevanje.
Premoč domačih je bila vse izrazitejša, ob tem pa tudi nemoč Triglava, za kakšno obetavnejšo akcijo in pozitiven rezultat. Domači so uspeli v nadaljevanju še dvakrat in točki sta zasluženo ostali v Sežani. S to zmago se je razlika med moštvi, ki se želijo ogniti dodatnim kvalifikacijem še bolj zmanjšala in res bo zanimivo.
Še bo zanimivo, kot je bila zanimiva tudi tekma v Sežani.
Zaključek
Zanimiv krog, z zanimivi obračuni za vrhnji in spodnji del lestvice. Takšen bo tudi naslednji krog, ki se bo odvijal tudi na praznični dan, Dan žena. To bo priložnost za še dodatne čestitke boljšim polovicam. Težko je napovedovati razplet, toda kakšna zaušnica, lahko v kakšnem klubu prinese tudi določene spremembe. Ne zaradi potrebe, ampak zaradi tega, ker vodstva klubov, na to niso imuna in v določenih primerih pričakujejo preveč. Igralci so zakon (tudi sam sem bil najprej igralec), z eno samo nalogo : na igrišču pokazati in dokazati svoje sposobnosti, ne pa na druge načine, ali s prevalitvijo lastnih (ne)sposobnosti na drugega. Ni dvoma, da trenerji tudi grešijo (mo). Skoraj pa ne verjamem, da se lahko kjerkoli zgodi, da bi trener delal sam proti sebi. Seveda pa pri tem izključujem tiste trenerje, ki soglašajo z določenimi nakupi (okrepitvami), potem pa iščejo opravičila za neuspehe z neuigranostjo, slabšo pripravljenostjo, itd.
Janez Zupančič