Povratni polfinalni dvoboji v Ligi prvakov in Ligi Evropa, so bili zaradi rezultatov, še kar nekaj časa v ospredju. Povsem razumljivo, saj so odigrane tekme pričarale vse lepote nogometa. Zaradi negativnih razpletov, glede na prve tekme (Barcelona, Ajax v LP), se je pojavilo vse preveč negativnih, tudi žaljivih komentarjev in ocen. Dejstvo pa je, da se vsaka lahkomiselnost, podcenjevalni pristop, predvsem pa »mešanje« začetnih in udarnih ekip ter določene kalkulacije (počitek igralcem), v športu, ne samo nogometu, prehitro obrne v napačno smer. To se je zgodilo prav gotovo Barceloni, deloma pa tudi Ajaxu, saj je po nepotrebnem in taktično nezrelo začel 2.polčas tekme s Tottenhamom in doživel neprijeten izpad na domačem igrišču.
Ali je mogoče potegniti kakšne vzporednice z našim prvenstvom ? Deloma tudi. Je pa potrebno vključiti še druge dejavnike. To je sicer lahko sporno, z vidika mnogih ocen, komentarjev, mnenj in izjav, ki jih je mogoče zaslediti v različnih medijih. Moj pogled v dogodke, zadnjih dveh krogov, bom skušal strniti, z upoštevanjem končnih ciljev vseh prvoligaških moštev in glede na trenutno stanje na lestvici.
Najprej o debaklu Maribora proti Olimpiji :
- Olimpija ni imela kaj izgubiti,
- začela je z moštvom, ki je bilo dokaj uravnoteženo v vseh linijah,
- Izkoristili so vse prednosti pred Mariborom : hitrejši, v sami tekmi tudi agresivnejši,
- taktično popolnoma preprečili, tokrat še bolj počasno igranje Mariboru, v vseh linijah,
- izkoristili preveč prisotne napake Mariborčanov, v centralni obrambni liniji in dosegli 3 lepe gole.
Maribor je bil povsem nemočen, neprepoznaven. Morda je v tej tekmi zaspal, zaradi praktično prevelikega naskoka pred Olimpijo. Ta je s porazom v Kranju (22.krog), pred tekmo z Mariborom v Ljubljani (23.krog), praktično že končala lov za Mariborom, ki sicer ni bil spomladi prepričljiv, zato pa toliko zanesljiv, v igri na rezultat.
Olimpija je v določeni (preveč pozitivni) evforiji, samo v nekaj dneh doživela katastrofo na svojem igrišču. Domžale so gladko zmagale s 4:1. Tokrat, Olimpija popolnoma neprepoznavna. Preveč spremenjeno moštvo (brez repa in glave), brez klasičnega napadalca, je bilo v povsem podrejenem položaju. Ko je zaradi poškodbe moral igrišče zapustiti Lazarević pri Domžalčanih in njihovem vodstvu z 2:0, ni v igro vstopil obrambni, ali zvezni igralec, ampak klasični napadalec Vuk, kar je ob Podlogarju in Nicholsonu, pomenilo nadaljevanju s tremi napadalci (Podlogarja bolj štejem v klasičnega napadalca, kot pa kaj drugega, čeprav se je izkazal že na drugih igralnih mestih. Olimpija je s klasičnim napadalcem začela veliko prepozno. Ko sta bila na igrišču dva (Kadrić in kasneje še Kidrič), se je Kadrić nepotrebno »izgubljal« na levem krilnem položaju.
Olimpija je imela (ponovno in z razliko od tekme v Mariboru), na igrišču preveč »carinikov« (sicer odličnih igralcev, katerim pa bi bilo potrebno dodeliti konkretne naloge na igrišču) zato so delovali počasi. Domžale so bile vedno v stanju popolno organizirati igro v obrambi in lahkotno preprečevati jalove poskuse Olimpije.
Kaj pomeni imeti na igrišču pravega vodjo, se je videlo tudi tokrat. Ibričić. Užitek ga je gledati. Vedno na pravem mestu, tam kjer je treba sprejeti, skriti, zadrževati, ali hitro in pravilno oddati žogo. Pa ne samo to. Daleč najstarejši. Rumeni karton pa je prejel zaradi drsečega starta v bližini svojega kazenskega prostora. Res pravi vzor, za vse. Motor ekipe. Vsaka njegova podaja (pretežno po tleh) je zanesljiva, natančna in, in… Mnogi trenerji (predvsem mlajših selekcij), bi morali neposredno videti in spoznati, to mehkobo, natančnost in najboljšo odločitev, praktično vsake njegove oddane (in tudi sprejete) žoge. Nasprotno je bil pri Olimpiji, spomladi najboljši Kronaveter, povsem izgubljen (pa kljub temu dosegel gol).
Vsa tri izpostavljena moštva (Maribor, Olimpija in Domžale), imajo upravičeno veliko prednost pred ostalimi. Zelo ozko bi se bilo opreti samo na eno tekmo. Zelo dolgo prvenstvo, v katerem se vsak sreča z vsakim 4 x, prinaša mnogo različnih tekem in rezultatov. Lestvica pa je na koncu edino merilo. Če si pa v vrhu, sledijo še druge bonifikacije (evropska tekmovanja).
Kratek rezime : Olimpija je visoko premagala Maribor, v Mariboru, nato pa visoko izgubila na domačem igrišču z Domžalami. Nasprotno je Mariboru uspelo zmagati v Celju ter s tem tudi osvojiti naslov državnega prvaka. Obe moštvi sta v dveh krogih osvojili po 3 točke, pri čemer pa ima Maribor negativno gol razliko (3:4), Olimpija pa je dosegla in prejela 4 gole (4:4).
V borbi za evropske nastope sta bili najbolj uspešni moštvi Domžal in Mure. Obe moštvi, sta osvojili 6 točk. Domžalčani z gol razliko 6:2. Mura pa s 4:0, pri čemer je Mura obe tekmi odigrala na tujem. Domžale so tako prepričljive in zanesljive, da se mora zgoditi res nekaj zelo nepričakovanega, da bi lahko izpustili trdno in zasluženo 3.mesto.
Glede na število doseženih točk pa se bo borba za evropske nastope, odvijala le še za 4.mesto, med Muro in Celjani. Trenutno je v ospredju Mura, kar je je za novinca v ligi (sicer nekdaj zelo uglednega ligaša) izjemen uspeh. Bo pa zanimivo, kajti preostale so še tri tekme. Mura ima glede na razpored in zaradi medsebojne tekme s Celjem, na domačem igrišču, nekoliko več možnosti. Vse pa se ji lahko podre, če jo v prihajajočem 34. Krogu preseneti Gorica, v Murski Soboti. Malo verjetno, kajti Mura po dveh zaporednih zmagah, pred svojimi gledalci, verjetno pa ne bo dovolila presenečenja.
Na dnu lestvice bo prav tako še zanimivo. Krško je že odpisano, skoraj zanesljivo, problemov ne bo imel več Rudar. Tudi Gorica skoraj nima več možnosti, čeprav ima kar ugoden razpored, saj lahko osvoji 6 točk, kar pomeni, da mora Triglav osvojiti najmanj 2 točki. Morda bo manj vprašanj, že po končanem 34. krogu, konec tega tedna. Ponovno pa moram izpostaviti Triglav. Nobenega dvoma in tudi vse primerjave glede deleža in učinka mlajših igralcev v moštvu, so v tem prvenstvu na strani Triglava. Vsi mladi igralci, razen Tijanića, so igralci iz lastne sredine. Čeprav so se v zimskem prestopnem roku okrepili s tremi igralci izven Slovenije (Svraka, Crnov in Karamatić) ter Mertljem, ki je začel v Triglavu, je delež tujcev v ekipi skromen. Prevladujejo doma vzgojeni igralci. Glede na ekonomsko moč in glede na dejanske razmere v Sloveniji, podrejeno na Gorenjskem, je to trenutno najboljša opcija za dolgoročni in stabilni razvoj kluba. Triglav je zato v tem trenutku optimalni primer uspešnega delovanja in zato podpora njegovemu direktnemu obstanku v ligi, ne more biti v navijaški smeri, ampak v načinu delovanja kluba. Čeprav je znal Triglav tudi grdo zgubiti, doma, ali na tujem, predstavlja, vsaj z mojega vidika najboljši dokaz delovanja, brez posebnih vložkov, pri tem pa ustrezno konkurenčen vsakemu nasprotniku.
Triglavu je precej podoben tudi NK Celje, zelo blizu pa sta še NK Domžale, NK Aluminij. Ob zaključku leta bo izdelana še posebna analiza. Ta bo vključevala še podatke, ali mlajši igralci izhajajo dejansko iz domače baze (lastni razvoj igralcev). Izhodišče bo klub, za katerega je tedaj nastopal igralec v selekciji U15.
Res je presenetljivo, da je tako daleč »prišla« Gorica. Kljub kakšnemu svetlemu trenutku (tekma z NK Celje-4:0), so bile njihove predstave več, ali manj blede, s preveč napakami, za katere so bili hitro kaznovani. So negativno presenečenje pomladi (tudi jesenski del je bil slab). Očitno so igre s trenerji prinesli svoje, kajti moštvo z igralci, ki so na reprezentančnih spiskih, mora preprosto delovati boljše. Če bodo že morali v kvalifikacije (Triglavu tega res ne želim), bodo zanesljivo storili vse, da dokažejo nasprotno in začnejo novo sezono manj stresno.
Zaključek :
Dve zadevi bi tokrat izpostavil in sicer :
- V tem tednu so bili na voljo podatki o vseh prihodkih NK Celje, prav tako pa je NK Olimpija javno objavila podatke o izdatkih za posrednike v letu 2018[1]. Skoraj neverjetno je, da Celjski prihodki znašajo (1.511.214 EUR), samo dobrih 200.000 EUR več kot izdatki za Olimpijine posrednike (1.303.000 EUR). Kakšni interesi oziroma kakšna je ob takšnih vsotah za posrednike, tudi njihova moč, vpliv na morebitno sestavo moštva. Tu se pojavi tudi vprašanje dejanske kvalitete ponujenega in kupljenega igralskega kadra ter učinek =kvaliteta moštva, ki se lahko odrazi samo skozi odmevne dosežke moštva, ne pa morebitno izpostavljanje problemov. Ti podatki pa tudi kažejo kako veliki stroški na enoto (igralca), so prisotni v klubih PLTS. Te razlike vedno tudi bodo (tako je tudi v tujini). Če so pozitivne, ni sporno, če ne, pa je normalno, da so predmet različnih javnih mnenj.
- Stalno je mogoče zaslediti ob odsotnosti kakšnega igralca (kazen, poškodba, bolezen, drugo), mnogo mnenj. Več v smeri opravičevanj vnaprej, kot pa realnega dejstva, da lahko npr. približno enako kvaliteten igralec, na pravem igralnem mestu, enakovredno odigra svojo vlogo. Več kvalitetnih igralcev v moštvu lahko damo samo še več, res pa je, da morajo biti vloge na igrišču ustrezno razporejene. Nogomet zahteva igro v obeh fazah, zato kvaliteten igralec ne sme imeti nobenega problema zaigrati na igralnem mestu, ki mu ga določi trener. Če pa gre za alibi, ki je največkrat izpostavljen pri mladih igralcih (neizkušen, itd.), igrajo pa npr. objektivno slabši, ali največ podobni, za to ni opravičila. Trenerjeva naloga je, da svoje igralce odlično pozna in mora biti v vsakem trenutku pripravljen sestaviti najboljše moštvo. To je trenerjevo primarno delo in odgovornost. Podlaga za to pa je vsakodnevno delo z igralci.
Janez Zupančič
[1] Vir : Športni dnevnik EKIPASn, sreda 15.05.2019, stran 5,6.