Upam, da mi včasih uspe kaj užitnega zapisati. Namen pa je samo ta, da bi se kaj tudi prijelo. V nadaljevanju se omejujem izključno na razvojni vidik igralcev, brez osredotočanje na nujno in obvezno  podporo, ki mora spremljati oziroma biti prisotna v celotnem obdobju. Kaj je in kakšen bi bil lahko dejanski iztržek, če te podpore ni, tudi ni predmet tega vsebine. Kajti odgovor je jasen. Potem se s tem ne splača »igrati« in ustvarjati lažno podobo, notranjost pa je v realnosti povsem drugačna.

Na seminarju za pridobitev licence B in C, ki ga je dne 16.02.2002 organizirala OZNT Gorenjske-Kranj, sem uvodoma izpostavil naslednje :

»Problem razvoja nogometa oziroma nogometne igre se pričenja prav pri najmlajših selekcijah in ga opredeljujejo mnogi dejavniki, ki so sestavni del priprave moštva ali igralca na tekmo. Med temi bi izpostavil predvsem :

  1. 1.     Slaba taktična informiranost igralcev,
  2. 2.     Napačen proces treninga, z vidika izvajanja taktično-tehničnih elementov (posamična taktika),
  3. 3.     Vpliv »strokovnjakov« :

3.1. sami trenerji â?? vidi več, kot je sposoben sam realizirati v procesu treninga,

3.2. »bližnji klubski ljubitelji nogometa«-teh se je treba najbolj bati,

3.3. starši otrok (prispevajo denar, vozijo otroka na trening in tekme, otrok pa jim ne igra, igra pa sosedov, ki je slabši, itd.),

3.4. klubski funkcionarji (nenogometaÅ¡i â?? zaljubljenci v točno določen profil igralca : priden, poÅ¡ten, Å¡tudira, vse podreja nogometu, trener pa ga zapostavlja). S takimi funkcionarji se začenja  oviranje procesa treniranja, vaÅ¡e kredibilnosti pri igralcih, s tem pa tudi možnosti, da bo ekipa dolgoročno uspeÅ¡na«.

Več kot 10 let je že minilo od tega zapisa, vendar moram reči, da je bil zelo, zelo aktualen v sezoni 2011/12, ko sem imel v NK Triglav opravka s selekcijo (mladinci), ki je bila praktično, ob prevzemu (v letu 2011), na koncu 10-letnega razvojnega procesa. Nesprejemljivo, za klub, ki razvojni proces igralcev vodi pod Nogometno akademijo.

Ä?e pa se posvetim samo igrišču, kjer so (naj bi bile) »vloge« igralcev, že povsem opredeljene, ne bo v tem kontekstu slabo izpostaviti Å¡e zapis iz lanskega avgusta, po prijateljski tekmi v gosteh, na kateri smo sicer visoko zmagali in sicer :

»Nesprejemljivo je, nekaj (se)  igrati in pri tem delati ogromne napake. Trenutno je še preveč odprtih vprašanj, na katere je težko podati ustrezne odgovore, kot npr. :

  • Zakaj voditi žogo, preigravati, če je v pravem trenutku možnost žogo oddati,
  • zakaj sprejemati (iskati)  žogo od vratarja prav takrat, ko je moÅ¡tvo pod pritiskom nasprotnika,
  • zakaj ne udariti žogo preprosto v aut, kot pa jo podati direktno nasprotniku, v coni, ki predstavlja veliko nevarnost za gol v naÅ¡i mreži
  • zakaj nekontrolirano (zaletavo) izpadati iz igre in pri tem igrati vlogo prizadevnega igralca (gledano s strani),
  • zakaj čakati, da bo žoga priÅ¡la  do statično postavljenega igralca, ko pa je razumljivo, da jo bo nasprotnik ob neaktivnosti mirno odnesel,
  • zakaj stalno krÅ¡iti zahtevano postavitev v igri in navidezno dajati vtis prizadevnosti na igrišču, itd«. 

Niti najmanjšega namena nimam s tem zapisom opravičevati nekoliko slabši rezultat od pričakovanega, predvsem moj (čeprav mi je takoj po prevzemu prepotrebni optimizem upravičeno zbledel) in seveda tudi klubski. Objektivno bi se dalo priti na 7. Mesto, vendar pa dva neverjetna »kiksa« doma (Dravograd jeseni in Aluminij spomladi doma), z osem čudno prejetih golov istega vratarja. Zanimivo, da je obakrat napravil še incident s trenerjem in potem tudi ni več branil. Še bolj zanimivo pa je to, da potem v zaključku jeseni niso bile izgubljene  zapovrstjo tri  tekme, po »kiksu«  in incidentu z Aluminijem doma, pa zadnji dve, kjer sta bili doseženi visoki zmagi.

S tem in (mislim, da lahko dokaj zanesljivo trdim) prikrito podporo enega funkcionarja (športnega) v vodstvu kluba, je bilo potrebno igralca, ki je trenerja preprosto ponižal, vzeti celo nazaj.

Žal (in tako je tudi prav), je samo učinek na igrišču merilo za vsakega igralca in zelo nizko je razmišljanje, da je v določenih primerih kaj skriti. Preprosto se ne da, pa če še z lepšim obrazom hodiš naokrog.

Učinek nediscipline in neurejenih odnosov z določenimi igralci, je prispeval še dodatno. Nehote sem se vanj vključil tudi jaz, kar pa mi je žal samo zaradi odnosa v dveh treh primerih do sodnikov, nikakor pa ne v smislu sodelovanja in podpore fantom.

Učinek vadbe, zaradi stalnih odsotnosti določenih igralcev in občasnega treniranja ima seveda tudi svoj (velik) vpliv, na kar pa je mogoče vplivati le z urejenimi (profesionalnimi) odnosi v klubu.  V tem pogledu je bila razlika v primerjavi z nekaterimi klubi enormna.

Ampak kljub temu je bil dosežen vsaj ta nivo, da moštvo ni bilo kanta za nabijanje golov. Pri tem pa bi določeni igralci z boljšim odnosom do dela lahko dosegli še več in upravičeno postali resni kandidati za člansko moštvo.

 

Janez Zupančič

Višji nogometni trener