Povsem običajno je, da so tekmi, ki odloča o samem vrhu, čeprav gre šele za polovico prvenstva, pojavljajo različna mnenja in ocene.
Vsaka pristranskost in potenciranje nerealnosti, se prehitro lahko obrne povsem v nasprotno smer od pričakovanega, ali želenega.
Prvenstvo v 3.SNL-Center je zaključeno in v nobenem primeru osebno ne morem podati druge ocene, kot o zasluženem naslovu jesenskega prvaka, našega moštva.
Vremenske razmere so zahtevale, da preloženo tekmo 12.kroga odigramo po že zaključenem prvenstvu in nazadnje smo bili prisiljeni igrati še na nevtralnem igrišču, v naši soseščini, v Stražišču. Tekmo smo začeli dokaj oslabljeni, saj so npr. manjkali kar trije standardni igralci, ki so bili to jesen težko pogrešljivi : Tabot, Levstek in tudi tretji strelec moštva Božičič. Dodatno je manjkal je tudi mladi Gašper Jošt, sicer precej odsoten v jesenskem delu, vendar pa že v pogonu in zanesljivo bi na težkem igrišču v Stražišču, vsaj polovico tekme, uspešno premostil kakšnega od omenjene odsotne trojice. V igro je bilo mogoče poslati le dva igralca, nepripravljenega Laloviča (preskromno trenira), ki je sicer bil na koncu začetnik akcije za izenačujoči gol ter Preradoviča, ki lahko odigra na več igralni mest, v defenzivni vlogi. Levstek je na klopi sedel samo simbolično, saj po tekmi 13.kroga v Britofu ni treniral.
Kljub temu pa se nam za končni rezultat tekme in naše zasluženo izenačenje, ni potrebno nič opravičevati, ali iskati alibije, zaradi odsotnih igralcev in upravičenega podaljšanja tekme. Gostom vse priznanje, zato sem jim takoj po končani tekmi tudi čestital, saj so v določenem segmentu, ali elementih (kompleksno gledano) bili bolj prepoznavni (v primerjavi z ostalimi moštvi v ligi), kot mi. Vse to pa ni moglo skriti naših izrednih priložnosti, iz katerih bi morali najmanj 3 x zadeti, do prejetega gola, medtem, ko sta se gostom bolj po naših napakah, ponudili morda največ dve boljši priložnosti. Video posnetek ne laže. Ob naših boljših reakcijah, po odigranih akcijah in ustreznem zaključku (preprosto takšnih priložnosti s kvalitetnim nasprotnikom, ne smeš zapraviti), bi morali biti vsi dvomi o zmagovalcu te tekme, rešeni že v 1.polčasu. Ne glede na to pa Ilirija prav gotovo ima nekaj, kar si od našega moštva, kljub vsemu, želim tudi jaz in fantje to zahtevo dobro, predobro poznajo.
V celoti se nam ni izšlo, vseeno pa smo dosegli več od tistega, kar se je pričakovalo. Potrebno je namreč ceniti tudi druga moštva, predvsem naše konkurente iz pretekle sezone ter pogoje za delo, ki jih imajo oziroma so jih imeli v primerjavi z nami. Športni park Zarica je bil v veliki izgradnji, rekonstrukciji in ta urejenost se bo enkrat zagotovo vrnila na pravi način. Za igranje tekem (razen te proti Iliriji) smo imeli tudi vedno kvalitetno pripravljeno igrišče (boljše, kot se je dalo videti na določenih tekmah najvišjega ranga v Sloveniji, celo na reprezentančni tekmi v Ljubljani). Posledice stalnega deževja so se sicer hitro začele kazati tekom tekme, ampak razen tekme proti Savi, ni bilo posebnih težav.
Mnogo večji problemi so bili z redno vadbo. Tu smo bili prikrajšani. Direktno lahko zapišem, da se v tem pogledu nismo mogli z razpoložljivimi površinami primerjati niti z zadnjim Britofom, ki ima na razpolago srednje veliko igrišče z umetno travo, poleg glavnega igrišča, o Lescah, Savi, itd., pa sploh ni potrebno izgubljati besed.
Prav zaradi tega je naš naslov še bolj zaslužen. Fantje in trenerji smo morali veliko improvizirati, se prilagajati in tudi potrpeti. Splačalo se je. Kljub kakšnemu nerganju, nezadovoljstvu, itd., smo se znali ustrezno sestaviti. Manj je bilo tudi odsotnosti zaradi disciplinskih kazni, med katerimi gre tudi za vprašljive (Tabot-izključitev-drugi rumeni karton, ob menjavi). Zagnanost in motiviranost neposredno na igrišču, pa je bila najbolj izražena pri kapetanu Robniku, saj je moral prvi počivati, zaradi prejetih 4 rumenih kartonov in tudi to kaže na želje po uspehu ter reakcijo, v trenutku, ko je kot kapetan na igrišču začutil, da je moštvo morda neupravičeno sankcionirano.
Ne glede na to pa smo v tem 1.delu osvojili še eno titulo. Smo tudi vodilni na lestvici fair playa in tudi to nekaj pove.
S sojenjem moramo biti v jesenskem delu zadovoljni. Sodil nam je tudi najboljši slovenski sodnik Skomina, na derbiju v Zagorju in kopica drugih sodnikov, ki sodijo v 1.SNL.
Izhodišča za nadaljevanje uspešnega nastopanja v spomladanskem delu prvenstva so vsekakor ustrezna in to mora biti največji motiv za intenziviranje dela v pripravljalnem obdobju. Nikakor ne bo mogoče dopustiti kratkoročnih razmišljanj, samozadovoljstva in vseh drugih dejavnikov, ki lahko prehitro izničijo doseženo.
Smo šele na pol poti, ki pa jo je potrebno ceniti. Povsem nepotrebno je trošiti energijo v sekundarne zadeve, kajti najlepše je zmagovati, biti uspešen in s tem vse bolj prepoznaven na nogometnem zemljevidu. Imamo moštvo, ki lahko (mora) vse takšne zadeve že v izhodišču zavrniti. Imamo vodstvo, ki stoji za moštvom, zato res ni razlogov za kvarjenje teh odnosov ter vzpostavljenih relacij.
Zato morata dve izgubljeni točki proti Iliriji prinesti nam samo pozitivna razmišljanja, v smeri odprave tistega, kar nismo uresničili v tej zadnji tekmi. Ilirija je bila preveč kvalitetno moštvo, da bi mi lahko zapravilo (in smo jih) toliko lepih priložnosti, ki se nam niso ponudile npr. v določenih drugih tekmah. Zaradi tega seveda tudi ni dvoma, da si je Ilirija točko vsekakor zaslužila. Ni se potrebno sklicevati na srečo, enostavno tokrat ni šlo, kar pa v ničemer ne zmanjšuje našega končnega izplena v jesenskem delu prvenstva.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj