Naši zmagi z 2:0 (strelca : Šujica in Stanko), doseženi že v 1. polčasu ni kaj oporekati. Borbenim in prizadevnim domačinom v vseh 90 minutah nismo dovolili praktično nobene priložnosti za veselje. To seveda največ velja, saj na dolgi rok daje določeno zanesljivost in samozaupanje posamezniku, s tem pa tudi celotnemu moštvu.
Nikakor pa se včeraj ni mogoče zadovoljiti z določenimi drugimi zadevami, med katerimi v prvi izpostavljam tako majhen odstotek neizkoriščenih priložnosti. Komaj smo začeli in že smo imeli priložnost, ki se je praktično na gostovanju ne sme zapraviti. Sledila je še kopica takšnih, ali drugačnih priložnosti. Potrebno je bilo čakati do 25. minute, ko smo le dosegli vodilni zadetek, ki ga je po lepi akciji dosegel Šujica.
Sprememb v igri in nizanju priložnosti, tudi po doseženem golu ni bilo. Drugič smo zadeli v 41.minuti. Domačega vratarja je presenetil Stanko, z diagonalnim udarcem z leve strani. Zanesljivo vodstvo z 2:0 je ponujalo mirno nadaljevanje v drugem polčasu. Ampak ni bilo mirno. Zgrešili, ali slabo zaključili smo preveč priložnosti. Nekateri več, nekateri manj. Pri tem je bila udeležena najmanj polovica moštva. Tako se je zgodilo, da v drugem polčasu nismo dosegli nobenega gola več in končalo se je z 2:0.
Zmaga, tri točke, brez prejetega gola in tudi brez prejetega kartona ter neigranje Božičiča (šele po tekmi s Kočevjem je začutil hude bolečine), so glavne značilnosti minule tekme. Po svoje drži ugotovitev igralcev, po koncu tekme, da bo dovolj, če se vsaka tekma konča podobno, kot včerajšnja. Čeprav je bilo kar nekaj zadev tudi dobrih (in se utrjujejo), pa ni mogoče mimo tega, da nas bo kdaj tako slaba realizacija predrago stala.
V enem izmed preteklih člankov sem že navajal tisto o sreči, naključjih oziroma nenaključjih, opravičevanju, itd. To res težko priznavam, ker mi je bilo vedno tuje. Priznavam pa vse drugo, kar se dogaja na igrišču, če je podkrepljeno z dovolj tekanja, ustrezni agresivnosti, disciplinirani in organizirani igri vsakega posameznika in s tem tudi moštva. Takrat se morebitne napake (razen v podrobni video analizi) sploh ne vidijo. Imamo dokaj zrelo moštvo, vendar pa še vedno z deležem igralcem, ki vsekakor še niso rekli zadnje besede, zato ni mogoče dopustiti nobenega popuščanja. Homogeno moramo dihati na igrišču in izven igrišča (saj nas je malo), brez morda kakšne nepotrebne ljubosumnosti. Priložnosti za igranje bo za vsakogar še veliko. Prav zaradi tega odstopanja od osnovnega trdega dela na vsakem treningu ne more biti. Le s takšnim pristopom se potem lahko vse kvalitetno (in tudi z napakami) prenese na igrišče.
Imamo podporo (del tribune na Bledu je bil včeraj povsem v rdečem). Zato smo enostavno dolžni ponuditi še več. Imamo ustrezen kader in 90-minutno garanje na igrišču mora postajati vse bolj naša običajna dolžnost.
S kadrom, ki ga imamo na razpolago (čeprav skromen) je to možno in moje zahteve bodo šle še bolj v tej smeri.
Po dveh odigranih krogih lahko kljub ugodnemu razpletu lahko vsi skupaj (igralci in jaz) zaključimo, da še nismo bili tisto moštvo, ki je v pripravljalnem obdobju prikazalo igro in odnos na igrišču, v povsem drugačni luči. Zato mora biti rezultat tekmovalnega izplena samo dodaten motiv, da vsako nadaljnjo tekmo odigramo na višjem nivoju.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj