Na Atene in Grčijo imam tudi sam lepe spomine. Bilo je septembra 1998, ko smo z reprezentanco U21 v prvi tekmi kvalifikacij uspeli remizirati. Na stadionu AEK, smo po vodstvu domačinov prvi polčas zaključili z vodstvom 2:1. Domačini viceprvaki Evrope so uspeli v drugem polčasu izenačiti na 2:2. Bil sem selektor naše reprezentance U21. Veliko fantov je nato uspešno igralo za A reprezentanco. Ta je naslednji dan prav tako z remijem začelo najbolj odmevno pot v samostojni Sloveniji. Pod vodstvom Srečka Katanca se ji je uspelo (v dodatnih kvalifikacijah) uvrstiti na Evropsko prvenstvo v letu 2000. Nepozabno.
Nepozaben pa bo ostal tudi sinočnji večer. V odločilni tekmi je z odlično igro uspela igrati neodločeno 0:0. To je bilo dovolj, da smo brez poraza osvojili 1. mesto v svoji skupini in si v Ligi narodov zagotovili napredovanje v ugledno B skupino. Zasluženo, ne glede na določeno premoč domačih.
Ni potrebno izpostavljati priložnosti domačih, ali kaj drugega. Slovenija je igrala res zrelo, popolno, skoraj brez napak. Če so že bile, se je takoj popravljalo že v polju. Če pa le ni šlo, pa je vse preprečil Jan Oblak in tudi tokrat pokazal, zakaj je eden najboljših-najboljši vratarjev na svetu. Je pa sestavni del naše reprezentance, ki je sinoči kolektivno onemogočila domačim, nekdanjim evropskim prvakom, da bi se oni veselili.
Težko oziroma nekorektno bi bilo izpostavljati v tem našem kolektivu posameznike. Fotografija, ki jo prilagam in prikazuje prevladujočo situacijo naših na igrišču, je neposredno iz TV zaslona. Prepričan sem, da je bilo to odločilno. Zelo plitva cona, ki je povsem onemogočila razvoj igre domačih, hitre protinapade, itd. Takšna slika se ni ponovila samo enkrat. Takšna postavitev z vsemi drugimi dejavniki je bila ključ uspeha. Nismo jim dali dihati. Tisti občasni pritiski domačih so bili ustrezno zaustavljeni. Priložnosti smo imeli tudi mi. Potrebno je vedeti proti kakšni reprezentanci smo igrali in še to na gostovanju. Dovolj bi bilo, da pridemo do dveh treh priložnosti. In če bi npr. Iličić imel daljšo tekmovalno podlago bi se zgodilo tudi to, da dosežemo gol. Vendar pa vsa čast njemu. Po dolgi, dolgi odsotnosti s klubske scene je zmogel dve tekmi zapored, na visokem (njegovem) nivoju.
Ker pa sem že omenil posameznike moram izpostaviti še dva neprehodna centralna branilca Mevljo in Blažiča. Ko je bilo potrebno sta bila najvišja v skoku. In Lovrič. Garač, zelo, zelo pozitivno presenečenje.
Ampak kljub vsemu je zmagal kolektiv, s selektorjem Kekom na čelu. To je Slovenija. Slovenija je šla in gre naprej. ISKRENE ČESTITKE. Nogomet ponovno prihaja in v tem korona času je prava poživitev.
Janez Zupančič
Na fotografiji je lepo razvidna situacija (ta je bila prevladujoča v celi tekmi), kako so naši organizirano omejili prostor domačim in onemogočali morebitne hitre protinapade ter organizirano igro z globinskimi podajami proti našemu golu. (Foto : JZ). Niti 1 naš igralec nima obrnjenega hrbta od žoge. Prevladujejo bočne postavitve (sposobnost hitrega teka v vsakem trenutku-naprej, ali nazaj). Vseh 10 igralcev v res zelo ozki coni, ko je bila žoga v posesti Grkov.