Gostovanje v Celovcu pri nekdanjem uglednem prvoligašu (sedaj tretjeligaš), na stadionu, na katerem se je odvijalo tudi Evropsko prvenstvo v nogometu, je bilo za naše fante več kot dobrodošlo. Najprej so seveda lahko ugotovili kakšne so razlike v pogojih za delo, v oddaljenosti dobre pol ure iz Kranja, sama tekma pa je bila pravi boj vseh 90 minut, ki se je končal z zmago domačih z 2:1.
Pozornosti sem bil deležen tudi sam. Nekdanji (in tudi sedanji pri veteranih Olimpije) soigralec v Litiji in nato v Olimpiji, je namreč sedaj trener domačega ligaša, mi je ponudil možnost ogleda res lepo urejenih glavnih prostorov (medicinski center, fitnes, njegovo pisarno, VIP prostor, seveda pa ni manjkal tudi ogled centralnega in pomožnih igrišč z naravno travo, vsi v odličnem stanju. Ogled je bil koristen, kajti 30 let je minilo od zadnje tekme, ki sem jo v dresu takratnega mojega kluba (VSV iz Beljaka) odigral na tem stadionu. Seveda ni primerjave s takratnim stanjem, kajti sedanji kompleks je prava nogometna arena. Za nas in razmere v katerih trenutno treniramo bi bila že površina v notranjosti kjer smo parkirali, pravo razkošje. Naše garderobe so bile tokrat v prostorih nogometne akademije. Ogromna dvorana za športe z žogo, je seveda na razpolago tudi članskemu moštvu, kot tudi odlično igrišče z umetno travo, na katerem je bila odigrana tekma.
Skratka. Samo malo iz Kranja smo prišli v nogometni raj in odigrali tekmo z nasprotnikom, ki se nahaja v enakem rangu tekmovanja, kot mi. Ni dvoma. V takšnih pogojih se lahko trener in igralci v vadbenem procesu popolnoma posvetijo samo nogometu. Največjo »težavo« lahko predstavlja samo izbira igrišča, glede na lego (sever-jug; vzhod-zahod, itd.). Da to je resničnost in realnost amaterizma, ali profesionalizma (pri nas), v primerjavi, npr. kar z dvema bližnjima sosedoma čez mejo (Austria in VSV), ki jo do potankosti poznam že dolga leta.
V še eni tekmi pripravljalnega obdobja, pa prav gotovo nismo razočarali. Bili smo tudi skoraj kompletni. Stojnič je manjkal zaradi prijetnih družinskih obveznosti, saj se mu je družina povečala z rojstvom hčerke Nataše (čestitke še v tem prispevku), manjkal pa je še Pihler iz Domžal, ki je pri nas igralec z dvojno registracijo. V primerjavi s sredino slabo predstavo (v drugem polčasu) proti Triglavu, so tokrat spet zaigrali Babič, Pirc in Božičič, prvič v tej sezoni pa se je predstavil tudi vratar Ajdin Mulalić, prav tako iz Domžal.
Ali je samo večja konkurenca vplivala na včerajšnji povsem drugačen odnos, kjer smo se morali precej boriti tudi proti pristranskemu sojenju, ali pogoji za igro in nasprotnik, je težko oceniti. Bilo pa bi tudi nepravilno, kajti, ko si na igrišču mora se pristop ne glede na nasprotnika ne sme spremeniti, v pripravljalnem obdobju pa je to še pomembneje, saj se išče najboljša enajsterica in kvalitetne (nujne) zamenjave za posamezna igralna mesta. Ta tekma in paket tekem v prihajajočem tednu (Krka, Domžale in Krško), bodo ta odgovor več, ali manj že dale. Več, ali manj je veliko jasnega, vendar pa brez ustreznega in zahtevanega pristopa in popolne pripravljenosti , določena igralna mesta še niso zanesljivo zasedena. Možnost prerazporejanja igralcev in iskanje najboljših rešitev, je zato sladko zadovoljstvo in to se je pokazalo tudi na včerajšnji tekmi v Celovcu.
Vsi so dobili priložnost za igranje in tokrat je potrebno v primerjavi z zadnjima dvema tekmama priznati, da je bilo to povsem nekaj drugega in samo v tej smeri lahko poteka naša nadgradnja, kjer ne bo časa v procesu vadbe ukvarjati se s postranskimi zahtevami, ampak samo z odpravo preveč slabo prirojenih napak in tudi napačnih razmišljanj, ki pa gredo ob trmastem vztrajanju izključno v škodo samega igralca (v končni fazi pa tudi moštva).
S prihodom vratarja Mulalića se je zaostrila tudi konkurenca na golu. Oba sta včeraj svoje delo opravila uspešno. Začel je tokrat Mulalić in bil prvič premagan iz dosojene 11-metrovke (slabo smo odreagirali na akcijo, ki sploh ni obetala takšnega zaključka), drugič pa ponovno, ko nismo preprečili globinske podaje na rob 16-m prostora, od koder je z glavo v zgornji levi kot zadel vtekajoči domači igralec. Pri posredovanju (po mojem mnenju in mnenju s klopi je stal predaleč od gola) se je vratar tudi poškodoval (udarec z glavo v stativo). Je sicer nadaljeval, še nekaj minut drugega polčasa, potem pa je moral zaradi glavobola (upam, da ni kaj hujšega) zapustiti igro. Z nekaj res uspešnimi intervencijami ga je nadomestil Sitar in s tem pokazal, da se v sedaj ostri konkurenci res lahko razvije v kvalitetnega vratarja.
Naš vtis smo v drugem polčasu še popravili. Imeli tudi lepe priložnosti najmanj za izenačenje, vendar žoga tudi iz lepih priložnosti (po odbijanju vratarja, lepih akcijah, ali strelih iz oddaljenosti) ni hotela v gol.
Ob zaključku je potrebno omeniti, da so bili trije naši fantje zanimivi za dva avstrijska kluba. Od tega prav za domače igralec, zaradi katerega je potekala v prehodnem obdobju, v ozadju vseh dogajanj in statusa igralcev, e-komunikacija o njegovem favoriziranju, pred drugim igralcem, itd. Seveda to ni nič drugega kot prepotentnost nestrokovnega razmišljanja, brez upoštevanja realnih nogometnih zakonitosti. In prav zanimivo je, da je ta igralec, zaradi težav s poškodbami v preteklosti, včeraj odigral samo polovico drugega polčasa.
Prav to dejstvo, ob že večkrat izpostavljenih mojih stališčih, naj bo jasno tudi vnaprej. Merilo je učinek na igrišču in to tisti učinek, ki je v prid moštva, saj se v homogenem moštvu vsak igralec lahko najbolj izkaže. In tudi v nekaj minutah nekdo lahko zapusti ustrezen vtis (tudi za druge oči), ali celo boljši vtis, kot bi ga z daljšo prisotnostjo na igrišču. Naloga trenerja je, da takšnim igralcem na ustrezen način zagotovi primerno (sposobnostim, predvsem fizičnim) igralno minutažo. V trenutni strukturi našega moštva imamo trenutno 3 igralce, ki se po daljših odsotnostih zaradi poškodb vračajo v igro in zaradi manjšega števila igralcev, ki jih imamo na razpolago, bo tudi ta pomlad zahtevala kombinatoriko, ki bo zagotavljala maksimalno izkoriščenost vsakega igralca na igrišču, ali tistega, ki prihaja na igrišče, kot zamenjava.
Daleč pa je od tega tudi resnica, da ne bi pričakoval in računal tekom prvenstva na igralce iz bližnjega Triglava, ki so pri nas še vedno z dvojno registracijo (Bojić, Djukić in Peternel).
Seveda glavni kapital in moč ekipe predstavljajo naši igralci, ki so dnevno na treningih, vse kar imamo dodatne pomoči iz prvoligaških sredin (Domžale, Triglav), pa je lahko samo odlična nadgradnja, ki ob maksimalnem pristopu in odnosu vseh, ponuja samo pozitivna razmišljanja. Predvsem pa mora biti v spomladanskem delu za vsako prihajajočo tekmo teden dni naprej jasno, na koga lahko računamo. Improvizacija oziroma čakanje na to, kdo bo prišel (če bo prišel) povsem odpade. Že trenutno s tem nimamo problema. Več (preveč) nam manjka prisotnosti naših igralcev.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj