Ni bil preveč oddaljen trenutek, da bi postal »bivši«, na lastno iniciativo, predvsem zaradi igranja moštva v nasprotju s tistim, kar se zahteva in svojevrstnega odnosa, ki mi je tuj, prepoznan pa v zadnjih letih. Tukaj odstopanj nisem nikoli toleriral, kajti te lastnosti so mi privzgojene, na nogometnem igrišču pa sem imel vedno maksimalno spoštovanje do soigralcev, niti slučajno pa mi niso bili nikoli problem trenerji. Igral sem jaz, dokazovati na treningih in tekmah sem se moral sam in krivca sem lahko iskal samo pri sebi. Tudi na pogoje za vadbo se ni smelo sklicevati. Bežigrajska jama je bila mnogo let znana, prepoznavna. Ne po kvaliteti, ampak vsem drugem, tudi načinu vzdrževanja, ali pripravi za trening, ko je bilo potrebno številne »kucle« vsaj malo
poravnati. Legendarni Arif je poleg drugih nalog znal poskrbeti tudi za to.
Prejeti zadetek v 38. minuti včerajšnje tekme, je pripeljal že skoraj do končne odločitve, na srečo pa smo hitro izenačili in tako vsaj delno kronali absolutno premoč na igrišču. Odprlo se je upanje, da bo nadaljevanje tekme potekalo podobno.
Potrebno je bilo opraviti menjavo. Marinkovič si je že zaslužil vsaj polčas, kljub temu, da ima za seboj zelo malo treningov. Tudi tokrat je dokazal svoje sposobnosti in ponovno dosegel gol, za vodstvo s 3:1 in dokončno odpravo dileme o zmagovalcu. Tudi obe ostali nujni menjavi sta bili na mestu. Odhod Robnika (poškodba) in Pirca (zdravstvene težave), sta uspešno nadomestila Bernik (podaja za drugi gol) in Šubic, ki se ni ustrašil izkušenega Demirovića, po vstopu v igro, ko smo mi prešli v vodstvo z 2:1.
Dosegli smo pozitiven rezultat in fantom lahko samo čestitam oziroma se jim zahvalim, da so končno-ponovno le pristopili tako, kot je treba, ne glede na to, da je bil vodilni zadetek gostov dosežen po preveč prepoznavnem vzorcu, na vseh treh predhodno odigranih tekmah. Dva poraza, ki smo jih doživeli nista bila rezultat nervoze, ali česa drugega. Sklicevanje na to, ali ono, ko si enkrat na igrišču, ne prenese sekundarnih zadev. Samo dokazovanje lastnih sposobnosti v interesu kolektiva, spoštovanjem nasprotnika ter ustrezen odnos lahko prinese pozitiven rezultat. Če smo v pripravljalnem obdobju znali izvleči marsikaj pozitivnega (večino tekem samo z 11 igralci), to pomeni, da smo sposobni nekaj storiti tudi, ko gre zares. Dejstvo pa je, da se neodgovorna igra (napake) v prvenstveni tekmi hitreje kaznujejo in imajo za posledico negativen rezultat, ki pa res ni prijeten, za nikogar.
Globoko se je treba zavedati, da smo v odnosu na spomladanski del veliko izgubili-celo obrambo. David Jerkovič, danes predstavlja steber obrambe v drugoligaškem Šenčurju, štirje igrajo v Avstriji (Šušteršič, Šmid, Galič in Grvala). Moja naloga je samo, da pravilno usposobim-usmerim tiste katere imam sedaj na razpolago. Drugih ni, tem je potrebno zaupati.
Včeraj je večina tekme potekala želeno. Rezultat zato ni izostal. Slabosti, ki so prisotne, s takšnim pristopom ostanejo skrite (manj opazne), učinek moštva (in posameznikov) pa je neprimerno boljši. Vsak »igra« lahko le toliko, kot zna in je sposoben in takrat je lahko najboljši, najbolj koristen. Vse ostalo je prodajanje napačnih zgodb.
Po 4-ih krogih imamo 50 % osvojenih točk, z gol razliko 9:9. Več golov ni dosegla nobena druga ekipa, več golov pa tudi ni prejela nobena druga ekipa. Tudi to nekaj pove, predvsem pa kaže segment, ki je bil v največji meri kamen spotike oziroma področje, ki je bilo problemsko znano in prepoznavno, že v 1.polčasu tekme s Calcitom.
Upam, da je z včerajšnjo tekmo to končano in bo zato nadaljevanje prvenstva in tedenske vadbe minevalo samo še s stopnjevanjem izpolnjevanja zahtevanega. Samo to lahko vodi v napredek moštva in posameznikov, ne pa morebitne lažne presoje in mnenja. Samo na igrišču se dokazuje prava vrednost, samo igrišče je merilo. Trener je v tem kontekstu najmanjši problem in ga je mogoče v trenutku rešiti.
Tudi v odnosu na preteklo jesen smo z včerajšnjo zmago presegli takratni iztržek (po 8-ih krogih) in zato čestitke akterjem na igrišču in še z večjo vnemo naprej. Z menoj, ali tudi brez mene. Zapisal sem že, da je bilo dovolj (čeprav samo treh krogih), nekaterih zadev, ki kvarijo moštvo in vzporednih, ki ne sodijo v okvire normalnega kulturnega obnašanja in ne spadajo na športno prizorišče. Sicer moram namreč prevzeti tudi del krivde z »mešanjem« moštva, po prvi tekmi s Calcitom in določenim sicer minimalnim prerazporejanjem igralcev, ki se ni izkazalo za najboljše. Nekaterim je bilo preveč vzeto, nekateri pa so proti pričakovanjem, dali manj. Ampak takih prejetih golov, si kljub vsemu ne bi smeli privoščiti.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj