Več kot zasluženo in prepričljivo je Triglav postal prvak v 2.ligi in si s tem zagotovil napredovanje v najvišji – prvoligaški rang. Gorenjska oziroma Kranj tako po treh letih ponovno postaja prvoligaško središče. To napredovanje je končno treba izkoristiti, novega (in nekdanjega prvoligaša) podpreti z vseh vidikov. Osrednjo pozornost je treba usmeriti v finančno stabilizacijo moštva, saj bo le na ta način nogometašem in strokovnemu vodstvu omogočeno nemoteno in trdo delo, s ciljem obstati v 1.ligi ter postati na dolgi rok stabilen prvoligaš.
To je ponovno priložnost, da v ospredje stopi najprej lokalna skupnost, zainteresirano lokalno gospodarstvo, še zanesljivejše delovanje kluba in moštva, pa se lahko zagotovi s podporo celotnega Gorenjskega gospodarstva. Zakaj ponovna priložnost ? Osebno menim, da se ni mogoče izogniti dejstvu, da je bilo v preteklosti premalo pozornosti namenjeno Kranjskemu nogometu. Te priložnosti se zato ne sme izpustiti. Potrebno se je namreč zavedati, da večinski delež igralskega kadra sestavljajo t.i. domači igralci, nekateri še zelo mladi, vendar z že preverjeno kilometrino. Triglav pa ob vsem tem sploh nima nobenih posebnih problemov za obnavljanje tega kadra oziroma stalen priliv iz lastnih vrst, saj tri najstarejše mlajše selekcije (starejši dečki, kadeti in mladinci), že dolgo krojijo sam vrh Slovenskega nogometa v mlajših kategorijah. Ni potrebno posebej poudarjati, da je domači igralec najcenejši igralec, kajti vsakemu »prišleku«, je potrebno zagotoviti stanovanje, hrano, pa še kaj več mu je treba dati na njegov osebni konto. Če tak igralec ni v rangu Ronalda, Mesija, ali drugih vrhunskih igralec, seveda prevedeno na nivo Slovenske lige, predstavljajo takšni transferi metanje denarja v prazno, saj ni pokritja z dobrimi rezultati, povečanim številom gledalcev (in s tem iztržkov), ali internega marketinga (prodaja reklamnih dresov, itd.). Kaj predstavlja domač igralec v tem primeru, z vidika pristopa, interesa bližnjega okolja in nazadnje tudi učinka (tudi, če je nekoliko manjši od kupljenega igralca), je v končni fazi povsem jasno iz ekonomskega in končnega nogometnega učinka. Da pa ne bo pomote, ker je Slovenija majhna, moram zapisati, da pod tujega igralca ne štejem nobenega igralca iz bližnje, ali malo daljše okolice (recimo, v krogu do Celja, čeprav sta tudi Maribor in Murska Sobota zelo blizu). Kakšno okrepitev izven Kranja ima tudi Triglav, vendar pa so te okrepitve več kot opravičile angažiranje in skupaj z vsemi ostalimi prinesle ta velik in zaslužen uspeh.
Nekoliko manjši uspeh, toda glede na vse pogoje s katerimi razpolaga, je dosegla tudi Zarica. Že krog pred koncem je zagotovljena nova drugoligaška sezona. Iskrene čestitke. Ker sem bil v jesenskem delu trener tega moštva, moram priznati, da sem do včeraj (še posebej po porazu z Dravo doma) trepetal za obstanek v ligi. Jeseni smo zbrali premalo točk. In pošteno gledano, sem imel kljub vsemu nekoliko slabo vest. Čeprav je bila tekma z Veržejem (ta je Zarici stalno gledal v hrbet) prestavljena na pomlad, je jesen bila preskromna za vsaj še tri točke. Seveda pa pri tem ni mogoče trditi, da bi tedanje moštvo zanesljivo premagalo Veržej, kot ga je spomladi (v zaostali tekmi in še v končnici) skoraj povsem prenovljeno moštvo Zarice. Nič ni mogoče primerjati. Moštvo, ki je igralo jeseni, ni bilo uspešno. Novo, prenovljeno in čeprav še dokaj mlado moštvo, z igralci, ki jih dovolj dobro poznan, saj sem imel že opravka z njimi, je bilo dovolj ambiciozno in je zasluženo ostalo pred Veržejem ter si zasluženo zagotovilo nadaljnji drugoligaški status. Imeti v svoji sredini igralce, kot so Mlakar (Tilen), Šušnjara, Poljanec, Gajič, Rems, Ivkič (vsi že s prvoligaškimi izkušnjami) ter še vedno ambicioznim Smajičem (tudi že bil v Zarici) ter ob pomoči nekaj igralcev iz jesenskega dela (3 do 4 v začetnih postavah, izpostavil pa bi vratarja Božiča, Burkeljco in Beganoviča, Istenič pa je prav včeraj dokazal, da res zna v pravem trenutku zadeti in je nanj treba vedno računati), je kapital, katerega se morajo v Zarici, odgovorni zavedati. Zato je treba podobno, kot pri Triglavu takoj odločno zastaviti načrte za novo tekmovalno sezono ter s stabilnim in ambicioznim moštvom, tudi začeti priprave. Vse slabosti, ki so bile običajno prisotne v preteklih sezonah, morajo biti zato dovolj resen opomin in v pozitivnem smislu pogoj za sestavljanje novega moštva. Preveč je bilo kadrovskih sprememb že na vsaki polsezoni. Najtežji pa je bil start v novo sezono, saj so bile prisotne prevelike odsotnosti in s tem sestavljanje moštva. Zato je treba enostavno in takoj prepričati o pravilni in dobri poti še tiste, ki so spomladi igrali manj (Kimovec, Ambrožič, Jogič, Hajdarevič) in vse, ki so nosili glavno breme spomladi, da bi tudi v naslednji sezoni predstavljali ogrodje moštva ter vsi začeli s treningi, v skladu z načrti strokovnega vodstva.
Tako kot Triglav mora tudi Zarica dolgoročno zastaviti svoje cilje. Ti so (in zagotovo bodo) v še tesnejšem sodelovanju s Triglavom lahko še bolj uresničljivi. Triglav mora sestaviti kvalitetno moštvo, zato bo Zarica v 2.ligi priložnost za njihove številne igralce, ki ne bodo mogli biti takoj v prvem planu (kandidati za 1.moštvo), da na drugem kvalitetnem nivoju pridobivajo bogato igralno kilometrino. Ni potrebno dopuščati stresnih situacij. Dovolj je na razpolago kvalitetnih in ambicioznih igralcev, ki skupaj z deležem izkušenejših lahko predstavljajo ob ustreznih pogojih dela zelo dobro podlago za kvalitetno igranje na drugoligaškem nivoju. Boljšega izhodišča kot je trenutno ni. Seveda je k temu potrebno dodati še sprejemljivo finančno podporo, za drugoligaški nivo.
Upam in pričakujem, da bosta oba kluba, ki sta začela tudi sodelovati, uspela v svojih prizadevanjih. Več tudi ni potrebno. Igralci bodo ob konkurenčni primerljivosti z drugimi, z zadovoljstvom delali in igrali.
Janez Zupančič
Višji nogometni trener