Šestnajst (16) let že mineva, od zgodovinske tekme, ki je Slovenijo globoko zaznamovala na svetovnem nogometnem zemljevidu.
Kot, da je bilo včeraj, čeprav nikakor ni primerljivo s trenutnim stanjem. V Kijevu smo zmrzovali, ob sprehajanju po velikanskem mestu, še težje pa je bilo na sami tekmi. Ne samo za nogometaše, tudi nas na tribunah, prepolnega olimpijskega stadiona.
Najprej pa je potrebno osvetliti glavne akterje, zaradi katerih je nogomet tako zanimiv. Takole je bilo tistega hladnega pozno jesenskega večera :
Kijev, Sreda 17. novembra 1999:
UKRAJINA – SLOVENIJA 1:1 (0:0)
65.000; Rebrov 68./11-m; Pavlin 76.
Ukrajina: Šovkovski, Lužni, Fedorov, Golovko, Vaščuk, Dmitrulin, Kandaurov (46./Kovalev), Skačenko (57./Moroz), Kosovski (73./Popov), Ševčenko, Rebrov.
Slovenija: Dabanovič, Karič (73./Osterc), Rudonja, Milanič, Galič, Milinovič, Novak, Čeh, Udovič (57./Ačimovič), Zahovič, Pavlin.
Možnost neposrednega ogleda je bila zagotovljena s pozornostjo vodstva Nogometne zveze Slovenije, na čelu s predsednikom Rudijem Zavrlom. Tisti, ki smo takrat spadali malo bližje te največje nogometne družine, smo bili uradni gostje, z največjo pozornostjo. Spali smo v olimpijskem hotelu, nad stadionom. Moja soba je imela izjemen pogled na celotno igrišče in lahko bi si tekmo ogledal, kar iz hotelske sobe. Toda dve leti smo skupaj potovali z zlatimi fanti (bil sem selektor U-21 reprezentance), ki je v skupinskem delu igrala z istimi nasprotniki). Starejši so bili uspešni in si izborili vizo za dodatni tekmi za nastop na Evropskem prvenstvu.
Ni bilo enostavno (po zmagi v Ljubljani). Hud mraz, med tekmo je padal tudi sneg, domačini z veliko podporo številnih svojih navijačev in na igrišču tudi s kakšnim igralcem (Ševčenko, Rebrov), za katere je veljalo, da bi lahko tudi sami odločili tekmo.
Že tako hladnemu in neprijetnemu ozračju, za nas na tribuni (seveda tudi za igralce na igrišču), se je pridružil še sodnik tekme, ki je hitro pokazal na 11-metrovko za domače v 68.minuti, ko naj bi Željko Milinovič storil prekršek nad Andrejem Ševčenkom. Mi na tribuni tega nismo videli, videl ga je najbrž le on. Z bele točke je bil uspešen Sergej Rebrov.
Seveda se naši fantje niso predali. Samo osem minut kasneje so bili šokirani domači navijači. Zahovič je izvedel prosti strel, žoga od živega zidu odbila do Mladena Rudonje, ta je streljal, na poti proti golu pa je žogi spremenil smer nihče drug kot Miran Pavlin in končala je v mreži (veliko sem imel opraviti z njim na razvojni nogometni poti in vedno bom lahko pisal o njemu z velikimi črkami, zaradi njegovega vzornega odnosa, spoštovanja in vsega drugega, kar ni spreminjal, ne glede na njegov vzpon in njegovo pot po zaključku kariere).
Pošteno povedano, gola v snežnem metežu, sploh nismo dobro videli. Reagirali smo navdušujoče po reakcijah na igrišču. Kar nekaj minut je še ostalo do konca tekme. Težke (verjetno) za igralce na igrišču, tople, a kljub vsemu nervozne in v določeni meri trepetajoče za nas na tribuni. Toda toliko pozitivnosti, homogenosti, kot jo je bilo na igrišču, ni bilo mogoče zrušiti. Po zadnjem sodnikovem žvižgu, so poletele v zrak tudi naše kučme. Mraza ni bilo več, ogromno topline, nepredstavljivo zadovoljstvo vseh, je napolnilo Kijevsko ozračje, s Slovenskim pridihom. Zato so poskrbeli fantje na igrišču.
Težko, ampak zelo živo se da opisati, stike z igralci, selektorjem in ostalimi iz strokovnega vodstva ter vodstva NZS. To je bilo potrebno doživeti, to se ne pozablja. In na avionu. Kljub nadaljevanju evforije in proslavljanja tega zgodovinskega uspeha, je posebno letalo na Brniku okrog 02.00 ure zjutraj srečno pristalo.
To kar je že čakalo naše fante zunaj, pa tudi ni mogoče opisati. Evforija, veselje, zadovoljstvo, navdušenje in ponos celotne Slovenije našim fantom je presegel vse.
Slovenija je šla naprej-Slovenija na Evropskem prvenstvu v nogometu.
NAJ SE PRAVLJICA V LVOVU PONOVI, V CELOTNI VSEBINI. AMPAK TUDI, ČE SE KAJ MALEGA ZALOMI, ČAKA UKRAJINCE ŠE MARIBOR !
FANTJE PONOSNO IN POKONČNO V TI ZAKLJUČNI BORBI.
Janez Zupančič
Nekdanji selektor Reprezentance U-21