Naslov pove vse. Odveč je sedaj iskati razne odgovore, iskati krivce, itd. Preprosto gre za velik neuspeh našega članskega moštva. V tretji sezoni nismo bili kos določenim-enakovrednim nasprotnikom in to nas vodi navzdol. Velika škoda, saj smo v zelo skromnih razmerah pred tremi leti dosegli zgodovinski uspeh in uvrstitev v 2.ligo.
Tudi jesen je bila obetavna. Daleč so bila razmišljanja, da bi nas lahko čakalo presenečenje in s tem ogrožanje status drugoligaša. Še posebej zaradi tega ker smo t.i. neposredne nasprotnike že jeseni gladko premagali na njihovem igrišču. Spomladi je bilo potrebno v srečanju z njimi, na domačem igrišču, samo še potrditi jesenski pozitivni rezultat. Prav to se ni zgodilo. Pokleknili smo pred vsemi, ki so bili jeseni še za nami Ilirija-na gostovanju, Rogaška, Veržej in Brda-na domačem igrišču. Drugih tekem sploh ne štejem. Če odmislim Ilirijo na gostovanju, potem je težko opravičiti kako naivno smo vstopili v preostale tri domače tekme z neposrednimi nasprotniki. Ostali smo vsakič poraženi. Dva svetla trenutka : Radomlje in Roltek-Dob, na domačem igrišču ter osvojenih vseh šest točk, nedvomno kaže, da je moštvo klub vsemu imelo določeno kvaliteto. Če pa prištejemo še gostovanje v Brežicah in Sežani, kjer smo obakrat vodili, na koncu pa osvojili samo po 1 točko, je račun jasen. Proti neposrednim nasprotnikom bi bila dovolj že 1 točka in razplet v zadnjem krogu, bi bil najbolj ugoden za nas. Ostali bi v ligi.
Mura, novi prvoligaš, prav gotovo ni bila varianta, na kateri bi nadoknadili naše prejšnje »kikse«. Prvi polčas je sicer to obetal, v drugem polčasu, pa smo po dveh grobih napakah v ožji obrambi, prišli do zaostanka, ki ni dajal nobenega upanja več. Nasprotno. Vsak poskus tvegane igre, je predstavljal gol več v naši mreži in na koncu visok poraz 0 : 5.
Obeti za to zadnjo tekmo, v kateri bi morali krvaveti za 1 točko pa so bili zelo slabi. Namreč med tednom smo celo z močnejšim moštvom kot danes, izgubili finalno pokalno tekmo na področju MNZ Gorenjska, z moštvom Jesenic, ki celo izpadajo iz tretje lige. Dve katastrofalni napaki v ožji obrambi, dveh naših najbolj izkušenih igralcev, sta obrnili naše vodstvo, v vodstvo Jeseničanov. Uspeli smo še izenačiti, po streljanju 11-metrovk, pa so zasluženo slavili Jeseničani.
Če želimo ostati na ustrezni ravni, v prid temu, da se takšna pomlad ne pojavi več, potem bomo morali zelo objektivno oceniti vsa dogajanja, ki so pripeljala do tega debakla. Brez ovinkarjenja, brez lepotičenja, brez opravičevanja, mora vsak od nas prevzeti del odgovornosti za nastalo situacijo.
Eden od pomembnih dejavnikov je zagotovo tudi igralski kader. Po končanem jesenskem delu so nas zapustili trije igralci (z minutažo) : Burkeljca, Schwarzmann in Krstov, ki so v 17 tekmah zbrali 1.222 minut. Nadomestili so jih Kovjenić, Petric in Vodeb, ki so v 13 spomladanskih krogih zbrali 1.607 minut. Ti igralci naj bi glede na pretekle sezone predstavljali več-dodano vrednost, kot igralci, ki so odšli. Kovjenić ima za seboj že več kot 50 prvoligaških tekem.
Celotno pomladi je manjkal Janjić. Pojavil se je samo na enem treningu,nato pa ga ni bilo več. Po zamenjavi na vratarskem mestu, se je le redko še pojavil perspektivni Anže Hafner. Zagotovo bi po določenih kanonadah in kljub dobrim obrambam Mikovića, ponovno dobil priložnost. Uganka je bil tudi Oman, naš najboljši jesenski strelec, ki je manjkal na tekmi z Roltek Dobom, nato pa ga po poškodbi s Krko, sploh ni bilo več na trening in tekme. Bolj se je prvenstvo bližalo koncu, več problemov smo imeli z odsotnostjo igralcev na tekmah. Zaskrbljujoče so bile predvsem poškodbe, zaradi katerih smo Vrandečiča in Šaljo izgubili po tekmi v Brežicah, do konca prvenstva. Poškodba je preprečila več igranja tudi Beganoviću, ki je vseeno še poskušal pomagati v zadnjih dveh krogih. Predolgo obdobje so bili poškodovani tudi Kovjenić, Petric in Vodeb, prav v obdobju, ko bi lahko ulovili tako potrebno 1 točko.
Veliko preveč je bilo tudi disciplinskih kazni in vse to je skromni igralski fond še dodatno zmanjševalo.
Z igralskim kadrom je torej povezano veliko zadev, na katere moramo dobiti določene odgovore. Namreč 5-letni pogodbeni odnos s prvoligašem Triglavom, zahteva od nas odgovorno ravnanje v vseh pogledih. Moštvo je bilo mlado, igralci perspektivni, verjetno polni energije za dokazovanje in vrnitev v Triglav, ko bi se ponudila možnost.
Na klubskem nivoju smo imeli sicer določene probleme. Toda igralcem je bila dana garancija, da ne bo noben prikrajšan za obljubljeno in tega se bomo držali, ne glede na sedanje stanje. To pa pomeni, da so bile prisotne okoliščine, ki naj bi omogočile skozi proces redne vadbe boljše rezultate, samo za 1 točko boljši rezultat, kot smo ga dosegli. Takšen rezultat smo morali in bili sposobni doseči. Nismo ga in vse skupaj predstavlja eno veliko razočaranje, za vse, ki smo bili poleg.
Odgovorna analiza stanja, kar sem že omenil, je torej nujna. Ta bo trasirala nadaljnjo pot NK Zarica, pri kateri moramo z ustreznim ukrepanjem, že vnaprej eliminirati dogajanja, kot so bila prisotna to pomlad.
Toda, zadnjo besedo naj ima Izvršni odbor kluba. Kako bo ukrepal zaradi tega res velikega razočaranja, kamor spadajo tudi rezultati večine mlajših selekcij kluba, je njegova pristojnost. Kar se tiče mene osebno ni nobenega problema. Ponudil bom takojšen odstop. Ne mislim pa zbežati. To bi bilo najlažje. Jasno pa mora biti vsem. Svoje vloge ne mislim več opravljati, če ni mogoče dobiti skoraj nobene vsebinske povratne informacije, predvsem pa, če manjkajo nekatere osnovne informacije o vadbi in tudi osnovne analize.
Od vseh trenerjev bo zahtevano izčrpno poročilo. Svojega imam že pripravljenega. Temelji pa izključno na dejanskih podatkih in dogajanjih ter primerjavah. To Zarice sicer ne bo rešilo, mora pa prispevati, da se k določenim zadevam pristopi ustrezno, ne pa npr. izključno z osebnim pogledom in razmišljanjem.
Janez Zupančič
Športni direktor NK Zarica Kranj