Pred odhodom v Veržej, na tekmo 7. kroga 2.SNL, smo imeli še dokaj zadovoljiva izhodišča za mirno plovbo v drugoligaški konkurenci. Tam smo namreč lani dosegli prvo zmago v tem rangu, ob zaključku preteklega prvenstva smo jih doma gladko premagali, domačini pa v uvodnih krogih, na domačem igrišču še niso dosegli zmage.
Vendar pozornost in morebitno zanašanje na te primerjave so samo neka tolažba, po mojem prepričanju pa predvsem dodaten motov, da je nekaj le mogoče storiti, po dveh zaporednih porazih našega moštva na domačem igrišču, s pomočjo težkih, predvsem naših napak. Nikakor pa se v načrtih za to tekmo ni smelo zapostaviti naslednjega :
- Veržejci so edini dve točki dosegli na dveh gostovanjih, na Dobu, ki nas je visoko porazil in pri Brdih, za katere je značilno, da so na domačem igrišču sila neugodni. Ta delni uspeh, za njih lahko predstavlja velik motiv in znak, da je vse možno,
- Druga pomembnost v zvezi z Veržejci pa je tudi ta, da so npr. s Krko doma imeli v 1.polčasu v žepu točko, z Dravo so izgubili z 2:1, pri čemer so gostje dosegli zmagoviti gol, na koncu prvega polčasa. Gladko pa je z njimi v obeh polčasih opravil vodilni Triglav, ki v celotnem prvenstvu še ni izgubil tekme,
- Njihova pot uspešnosti je torej vbila v vzponu in ne glede na to, da še niso imeli zmage, je bilo treba pričakovati njihovo odločno igranje za prvi popoln izkupiček.
Nasprotno z našim gostiteljem, se je po dveh zaporednih zmagah (ena doma in ena na gostovanju), naša krivulja z dvema zaporednima »kiksoma« doma obrnila navzdol. S težjo prijateljsko tekmo med tednom v Ivančni Gorici. Dosegli smo zmago, a je bilo odsotnih preveč igralcev, ki so bili v načrtih za spremembo v sestavi moštva, zaradi porazov in podpovprečnega učinka nekaterih. Med njimi pa tudi skoraj ½ moštva nepogrešljivih. Registriran in s pridobljeno pravico igranja v Veržeju, pa naj bi končno bil Vazda iz Olimpije in zato je bil v kadru.
Slaba igra v 1.polčasu, kljub vodstvu s 3:2 (3 x Poplatnik), ni dovoljevala potrebnih sprememb, zaradi več odsotnih igralcev pa ni bilo mogoče opraviti tudi pravega testa ter realizirati zamisli za uspešno igranje v Veržeju.
Do odhoda v Veržej so nastale še dodatne težave. Galič, zaradi službe ni mogel na pot, Kimovec je dobil na treningu udarec v tetivo, za Vazdo pa ni bilo pravočasno vloženo delovno dovoljenje in ni imel pravice nastopa.
Od načrtovanega, se je torej že pred začetkom tekme zrušila 1/3 zamisli, načrtovanih sprememb.
Začelo pa se je kljub temu odlično. Jogič je po globinski podaji uspel podati do Kotnika, ki priigral 11-metrovko in jo tudi zanesljivo realiziral. Lepšega začetka ni bilo mogoče pričakovati. Nadaljevanje pa je bilo nekaj povsem drugačnega, čeprav smo strel Ajdovca že vsi videli v mreži domačih, ampak ni bilo tako.
Priložnosti, do katerih smo prihajali do popolnega preobrata in po obeh izključitvah, niso več pomembne. To spada v kategorijo sposobnosti in seveda tudi položaja igralca na igrišču. V mnogih situacijah je bilo mogoče z boljšim zaključkom in angažiranostjo (pravočasna podaja, ali strel, veliko več racionalnega-pravilnega tekanja, mnogo več pozitivne agresivnosti ter seveda manj odločilnih napak), iztržiti tudi več. Tega ni bilo, zato zaslužen poraz, v sicer slabi predstavi obeh tekmecev, na zelo slabem in mokrem igrišču, na katerem pa so nekateri naši igralci kljub temu uporabili »manekensko« obutev, namesto pravih aluminijastih čepov ter v nekaterih trenutkih padali (zdrs), namesto, da bi učinkovito izpeljali, ali dokončali začeto akcijo.
Posebnega odgovora, kljub določenim menjavam, zato tudi po tej tekmi ni. Očitno pa je eno. Preveč je določenih slabosti in premalo tistega, kar je krasilo moštvo Zarice v naporih za uvrstitev v 2.ligo in za njen obstanek v 1.letu nastopanja. Enostavno manjkajo določeni profili igralcev, kateri so še vedno na vidni sceni v drugih klubih (v mislih imam sicer samo tri-domače upravičeno pa bi moral dodati še najmanj tri, ki so bili pri nas na posoji). Imamo novo moštvo, veliko novih igralcev, kar je sicer do sedaj največji kapital Zarice, ampak preveč manjka tistega Zariškega srca (brezkompromisna borba 90 minut). Ko si enkrat na igrišču, ni filozofije, ampak samo stalno dokazovanje sposobnosti (individualnih in moštvenih). Potrebno bo takoj eliminirati napačno miselnost in predstavo o že osvojenih sposobnostih za igranje na tem nivoju, kajti pregled karakteristik, nekaterih do sedaj standardnih igralcev žal kaže, da imajo nekateri naši igralci v B moštvu, kljub vsemu dobre podlage.
Niti slučajno pa ne smemo dopustiti, da se v klub vnese miselnost poražencev in s tem stalnega opravičevanja, namesto dokazovanja sposobnosti na vsaki tekmi. Še bomo izgubljali, vendar ne poceni, ampak s postavljanjem glave na kopačko na vsaki tekmi. Ideologov imamo preveč, potreben pa je samo eden. Tega imamo iz stare garde (kapetan Kotnik) in to je dovolj. Vsem ostalim sledi zato samo dokazovanje iz tekme v tekmo. Po svoje imamo »izkušenejšo« moštvo, kot naš sosed, vodilni Triglav (iskrene čestitke za izjemno serijo) in tudi to samo ponuja jasen odgovor, za naprej.
Je kritično in ni kritično. Zamenjava plošče je potrebna in tudi bazo imamo. Se še bo še lovljenja do prave poti. Toda trdo delo, s pozitivno energijo za maksimalno delo in angažiranost (samo prisotnost na treningu ni dovolj), ne glede na pogoje dela (s treniranjem v Tenetišah, se je tudi to izboljšalo), pa moramo dokazati vsi (vključno z menoj), da se »krampanje« splača in obrestuje. To je bilo v Zarici v bližnjem preteklem obdobju že dokazano in ponovno se mora začeti. Veliko novih igralcev bo pač moralo znati sprejeti vse metode dela in odnosa. Igrali pa bodo najboljši, z vidika vseh sposobnosti.
Igranje za Zarico v določenem smislu ni privilegij (glede na pogoje), nasprotno pa je velik privilegij, kar je bilo ob teh pogojih doseženo. To je treba ceniti in se temu povsem prilagoditi. Dokaz : igralci, ki so v zadnjih treh sezonah nosili Zariški dres.
Ne gre za emocionalni zapis, ali morebitno dvorjenje funkcionarjem kluba. Gre za resno izjavo, ki izhaja iz procesa, ki ga je že pred mnogimi leti, pod mojim vodstvom, na svoji koži čutil sedanji predsednik Miro Vodan, še kot igralec in številni drugi klubski igralci ter igralci najvišjega reprezentančnega ranga. To sem kot igralec občutil oziroma doživel (mnogo težje) tudi sam, karieri, ki je trajala preko 40 let starosti.
Enostavno ni opravičila, da nekdo pri 19-ih in do 30 let starosti, ne zmore nečesa, kar je osnovni pogoj (zdržati na igrišču 90 minut v ustreznem ritmu, glede na nivo tekmovanja). To so otroške pravljice, ki jih drugoligaški rang ne prenese in jih ne sme prenesti.
Torej, pot je jasna, pogled z vrha (tribune), ali s strani igrišča ter video posnetki ne lažejo.
Doseženi rezultati pa to tudi potrjujejo. Veliko manj napak in veliko več dobrih stvari bo prisotnih, če bo več samokritičnosti, predvsem pa mnogo več garaškega dela. Do sedaj doseženi rajting večine igralcev (nasploh pa nekaterih), ne opravičuje drugega, kot dokazovanje v vseh pogledih.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj