Začetek spomladanskega dela se za naše moštvo ni mogel končati uspešnejše, kot se je. Tekma z vodilnim Zagorjem, na njegovem vročem igrišču, je spadala zagotovo v vrh najtežjih gostovanj v spomladanskem delu prvenstva, čeprav ni nikoli dobro razvrščati tekme po teži nasprotnika. Vsak je najtežji, vsak pa je predvsem spoštovanja vreden, igrišče oziroma 90-minutna predstava pa je tisto, kar na koncu prevesi tehtnico na eno, ali drugo stran.
Nismo imeli najboljša izhodišča za odhod na to tekmo. Zbolel je Stanko, dalj čas zaradi težav s hrbtenico ni treniral Nazić, okrepitev iz Domžal Pihler pa je prav tako prisiljen počivati, saj ima že dalj časa težave s kolenom. Trije pomembni igralci, nazadnje pa moram dodati še sebe, saj me je težko vnetje prisililo k počitku že v petek.
Na dan tekme seveda nisem mogel ostati povsem odsoten. Pred odhodom smo imeli kratek posvet-pripravo na tekmo. Skupna slika je bila malo boljša. Pojavil se je tudi Nazić, pripravljen, da v skrajnem primeru vskoči, če bi šlo kaj v napačno smer. Želja igralcev za uspešen začetek prvenstva je bila velika in mirno sem se lahko odpravil nazaj v posteljo.
S tekočimi oziroma bistvenimi dogajanji na tekmi sem bil po zaslugi sekretarja Žige Porša, ažurno seznanjen. Predno je bilo mogoče odgovoriti na sporočilo, so fantje po vodstvu domačih že uspeli izenačiti (Božičič), nato pa z dvema goloma v nadaljevanju (obakrat Šujica), rezultat povsem obrniti v naš prid. Prijetno je bilo spremljati to živo, pozitivno dogajanje ter preobrat, ki bil tudi del načrta.
Še lepše pa je bilo to razvidno iz video posnetka (nismo pozabili snemati), kajti tako prvi, kot drugi gol sta bila res rezultat lepih zaključkov napada. Tretji gol pa je bil samo še dodatek, ki je domačim vlival vse manj upanja, da bi lahko to tekmo končali vsaj s točko.
Ampak, ni bilo tako. Domačini so prišli celo še do 11-metrovke, ki pa jo je vratar Mulalić z odlično intervencijo ubranil, tik pred koncem pa še do nerazumljivega indirekta s sedmih (7) metrov. Vrnjeno žogo s sredine igrišča našega igralca je vratar Mulalić namreč prijel z roko in sodnik je pač moral odreagirati.
Glede na končni rezultat vse skupaj daje tekmi določeno zanimivost, ki pa seveda ni zanimiva iz taktičnih razlogov, ali pa kot eden od prisvojenih načinov igre, z možnostjo ponovitve.
Bistvo te tekme oziroma načrtovani cilji so bili preseženi in zato res vse čestitke skromni četici, ki je znala presenetiti enega največjih kandidatov za 1.mesto. Dokaz temu so bili tudi njihovi navijači. Niso prenehali z navijanjem tudi v najtežjih obdobjih tekme. Objekt s katerim razpolaga NK Zagorje je na visokem nivoju, mi pa poleg uspešnega nastopanja objektivno tudi lahko pričakujemo izboljšanje pogojev tako za vadbo, kot za igranje. V Športnem parku Zarica se stalno nekaj (v smislu izboljševanja) pojavlja, mene osebno pa zanima samo to, da fantje svojo obveznost na najboljši možni način, v vsaki tekmi (in na vsakem treningu), dokazujejo samo na igrišču. Prvenstvo se je šele začelo, takšnih, ali drugačnih rezultatov bo še dovolj. Liga je zelo izenačena, zato gredo Zagorje lahko v pozabo, razen zadev, ki jih moramo s fanti, kljub vsemu še predelati.
Tega se gotovo zavedajo fantje tudi sami, ki bodo na ta način svoje znanje in sposobnosti iz tekme v tekmo lahko samo še nadgrajevali.
Vseeno ta tekma ni bila nedeljski El Clasico. Pot približevanja k delčku takšne predstave je še dolga, dolga in zelo strma. Orientacija
pa zagotovo ni napačna.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj