Zadnji krog v tekmovalni sezoni 2014/2014 smo zaključili v pretežno spomladanskem trendu, z zmago s 3:1, proti moštvu Tabor Sežana. Ti so sicer v Kranj prispeli nekoliko oslabljeni. Podobno je bilo tudi pri nas. Manjkala sta Pirc in Božičič, zaradi bolečin v gležnju pa je Bojič ostal samo v rezervi.
Tekma je bila odigrana v zelo vročem-soparnem vremenu, na zelo trdem in neravnem igrišču, ki je posledica nedelovanja namakalnega sistema, napaka še ni bila odkrita. Kljub temu pa je potrebno omeniti, da je neuničljivi Savšek tik pred tekmo ročno namočil del vratarjevega prostora, prejšnji dan pa »zacelil« globoko rano na točki za kazenski strel.
Prvi polčas tekme je minil v bolj ležerni igri, v kateri so poskušali gostje preko protinapadov ogrožati naš gol. Imeli so tudi občasno iniciativo, ampak vse skupaj ni predstavljalo posebne nevarnosti za gol. Podobno je bilo tudi z naše strani.
V 2.polčasu se je le obrnilo na bolje. Gostje so po napaki v naši obrambi prišli skoraj do zadetka. Vratar Mulalič je to preprečil z izbijanjem žoge (z na pol z drsečim startom), v hitrem protinapadu je zadel prvi strelec lige Blaž Šujica in s tem odpravil vse dvome o vodilnem strelcu, v 3.SNL Zahod. Po vodstvu pa je sledilo spet nekaj slabih posredovanj v ožji obrambi (malo tudi zaradi sonca v oči) in gostje so rezultat izenačili. To je bil spet eden od tistih golov, ki se jih ne sme prejeti. Neodločnost pri startu na žogo, prehitro iztekanje vratarja in rutiniranemu igralcu gostov ni bilo težko z lobom potisniti žogo v našo mrežo. Na srečo je kmalu po prejetem golu Nazič ponovno zadel v svojem stilu (zelo lep gol). Tretji gol, ki smo ga dosegli (kapetan Robnik s prefinjenim lobom vratarja, ki je že pred tem preprečil zadetek), je bil samo še dokončna potrditev naše zmage, kar je zaokrožilo našo uspešno pomlad (lahko bi bila še boljša). Robnik je nato odšel iz igre, kapetanski trak pa je prevzel Nazič, kot nagrado za ves trud in odločitev, da igra za nas (zavrnil je vabilo Triglava). Po koncu prvenstva zapušča klub in zanesljivo odhaja v tujino, v sosednjo Avstrijo.
Po vodstvu s 3:1 se ni več dogajalo kaj posebnega. Popustili so tudi gostje in še ena zmaga je bila vpisana na naš skupni konto.
Izpostaviti moram tudi odlično sojenje relativno mlade sodniške trojke. Na igrišču je bilo namreč tokrat na obeh straneh nekaj igralcev starejših od njih, kar pa zaradi njihove prave vloge v presojanju, ni moglo povzročiti nobenega konflikta, ali nesporazuma. Vsi naši prejeti kartoni so bili upravičeni, vendar nepotrebni.
Prijetno in v določeni meri tudi neprijetno se bo spominjati te sezone. Škoda je le, da so določene zadeve imeli svoj vpliv prav ob nepravem času in so veliko pripomogle k temu, da so nam Tolminci (zasluženo) ušli in od tekme z njimi razliko samo še povečevali. Kljub temu pa najboljši rezultat kluba v vej zgodovini, na tretjeligaškem nivoju ostaja. Če k temu dodam še finale pokala na področju MNZ Gorenjska in s tem uvrstitev med 32 najboljših v Sloveniji, je potrebno biti kar zadovoljen. Letvico uspešnosti smo dvignili in to je lahko samo največji motiv za dokazovanje igralcev in tudi kateregakoli trenerja. Ni pa dvoma. Če analiziram t.i. moje obdobje, se bo potrebno soočiti z mnogimi zadevami, marsikaj prestati in »požreti« in v tem je tudi čar, predvsem pa sposobnost trenerja. Tako, kot igralci, trener lahko »govori« samo na igrišču, vse drugo (ne glede na rang tekmovanja) pa je golo opravičevanje in prenos odgovornosti (in s tem dejanske strokovnosti in usposobljenosti) na druge.
Prav zato me je moje zadovoljstvo še večje in vsa zahvala igralcem. Zdržali smo skupaj do konca prvenstva. Čeprav nas ni bilo veliko, smo imeli vseskozi t.i. standardno moštvo, v katerem je bila povsem prepoznavna formula : 11 +(1+3)+3 +(1+3) opomba : mi smo imeli, vendar pa še to zelo redko samo tisto, kar je označeno z večjimi številkami. Kdor te formule ne pozna, mora iskati druge alibije za neuspešnost.
Ni bilo lahko in zato je prav Zarica, z vsem trudom in prizadevanjem vodstva kluba, lahko vedno izziv za tiste trenerje, ki se želijo resnično dokazati (na igrišču), ne pa s sekundarnimi dejanji. Boljšega izhodišča, kot prav zaključena sezona ni, kajti veliko rezerve je bilo še v našem moštvu, zato velja priložnost izkoristiti. Poti nazaj ni, korak naprej pa je realnost.
Janez Zupančič
Trener članskega moštva
NK Zarica Kranj